Supreme Court rejects appeal in telecom reimbursement case due to insufficient claim value threshold.

Revizija se zavrže.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Čeprav po splošnih pravilih ZNP revizija ni dovoljena, razen če zakon določa drugače (34. člen ZNP), Vrhovno sodišče sodi, da je v nepravdnih postopkih za vračilo vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje revizija dovoljena v skladu s pravili posebnega nepravdnega postopka za določitev odškodnine iz devetega poglavja ZNP.

Po 103. členu ZNP je v postopku določitve odškodnine zoper odločbo druge stopnje revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne odločbe presega vrednost, ki jo ZPP predpisuje kot pogoj za dovoljenost revizije. ZPP pa za dovoljenost revizije določa različne pogoje glede na to, ali gre (v konkretnem primeru: bi šlo, če bi postopek tekel kot pravdni postopek) za redni pravdni postopek ali za gospodarski spor.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z vmesnim sklepom odločilo, da predlagatelju pripada pravica do vračila vlaganj v telekomunikacijsko omrežje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo nasprotne udeleženke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

3. Zoper sklep je nasprotne udeleženka pravočasno vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da pritožbi nasprotne udeleženke ugodi in predlog zavrne ali da reviziji ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Predlagatelj je na vročeno revizijo odgovoril in predlagal primarno zavrženje revizije kot nedovoljene (zaradi nedoseganja vrednosti spornega predmeta, potrebnega za revizijo v gospodarskem sporu), podrejeno pa zavrnitev revizije kot neutemeljene.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Predlagateljica je potem, ko je državni pravobranilec zavrnil zahtevek za povračilo vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje, vložila predlog za rešitev zahtevka na pristojnem sodišču. Po določilu prvega odstavka 8.a člena Zakona vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (v nadaljevanju ZVVJTO) pristojno okrajno sodišče odloča o zahtevku po splošnih določbah zakona, ki ureja nepravdni postopek, torej po Zakonu o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP).

7. Čeprav po splošnih pravilih ZNP revizija ni dovoljena, razen če zakon določa drugače (34. člen ZNP), Vrhovno sodišče sodi, da je v nepravdnih postopkih za vračilo vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje revizija dovoljena v skladu s pravili posebnega nepravdnega postopka za določitev odškodnine iz devetega poglavja ZNP - ne le zato, ker se v takem nepravdnem postopku odloča tudi o višini vračila vlaganj, pač pa na ta postopek napotuje (logična) razlaga določb ZVVJTO. Če se namreč v postopku, ko vlagatelj zahtevka in državni pravobranilec ne skleneta pisne poravnave v primerih iz 8. člena ZVVJTO, tj. v primerih, ko ni spora o tem, da vlagatelju zahtevka pripada pravica do vračila vlaganj, smiselno uporabljajo določbe glede določitve odškodnine, določene v zakonu, ki ureja nepravni postopek (osmi odstavek 8. člena ZVVJTO), ni logično, da se tedaj, ko je sporno tudi, ali mu ta pravica pripada, ne bi uporabljale določbe tega posebnega postopka, pač pa splošna pravila ZNP. Vendar pa tudi ob upoštevanju določb tega posebnega postopka revizija ni dovoljena. Po 103. členu ZNP je v postopku določitve odškodnine zoper odločbo druge stopnje revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne odločbe presega vrednost, ki jo Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predpisuje kot pogoj za dovoljenost revizije. ZPP pa za dovoljenost revizije določa različne pogoje glede na to, ali gre (v konkretnem primeru: bi šlo, če bi postopek tekel kot pravdni postopek) za redni pravdni postopek ali za gospodarski spor. Ker v zadevi kot udeleženca nepravdnega postopka nastopata subjekta iz 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP, velja za presojo dovoljenosti revizije določilo 490. člena ZPP, po katerem je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodne odločbe presega 200.000 EUR, sicer pa je dovoljena le, če je bila predhodno dopuščena (tretji odstavek 367. člena ZPP). V obravnavni zadevi vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodne odločbe tega zneska ne presega, saj je predlagatelj predlagal povračilo zneska 91.522,17 EUR.

8. Vprašanje pristojnosti, ki ga v repliki na odgovor na revizijo načenja revidentka, za presojo dovoljenosti revizije ni relevantno. Postopek se ni vodil kot gospodarski spor, saj 8.a člen ZVVJTO izrecno predpisuje tako stvarno pristojnost (okrajno sodišče) kot vrsto postopka (nepravdni postopek). Zato je prav, da je postopek vodilo okrajno sodišče in ne okrožno sodišče kot gospodarski spor, ki je le poseben pravdni postopek oziroma posebna vrsta pravdnega postopka, ki jih ureja tretji del ZPP. Ker pa ZNP za presojo dovoljenosti revizije v postopku za določitev odškodnine napotuje na ZPP in vrednost izpodbijanega dela pravnomočne odločbe, ki jo ZPP predpisuje kot pogoj za dovoljenost revizije, je odločitev odvisna zgolj od presoje obstoja teh, za revizijo predpisanih pogojev.

9. Ker revizija ni dovoljena že po samem zakonu, predhodno pa tudi ni bila dopuščena, je nedovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Vrhovno sodišče jo je zato zavrglo (377. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), odločitev o revizijskih stroških pa glede na to, da gre za odločitev o pravnem sredstvu zoper vmesni sklep in se bo torej postopek še nadaljeval, pridržalo za končno odločbo.