Administrative court grants temporary order to suspend deportation order pending final asylum case decision to ensure effective judicial protection.

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev izpodbijanega sklepa Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo št. 2142-151/2013/33 (1313-18) z dne 16. 9. 2013 odloži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

[JEDRO]

Izpodbijani sklep, s katerim je toženka odločila, da ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ker bo predan Italiji, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje, je že postal izvršljiv. Če bi bil izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, saj se tožnikova zadeva ne bi mogla reševati v Sloveniji, ker se tu ne bi več nahajal. Tudi če bi v upravnem sporu uspel in bi bil sklep odpravljen ter zadeva vrnjena toženki v ponovno odločanje, si torej tožnik svojega položaja ne bi mogel več izboljšati. S tem pa bi bila kršena njegova pravica do (učinkovitega) sodnega varstva. Poleg tega po oceni sodišča odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa ne nasprotuje javni koristi. Zato je ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnik je vložil tožbo proti sklepu Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo št. 2142-151/2013/33 (1313-18) z dne 16. 9. 2013, s katerim je tožena stranka odločila, da ne bo obravnavala njegove prošnje za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Italiji, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

Tožnik v tožbi predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, hkrati pa tudi vlaga zahtevo za izdajo začasne odredbo, s katero zahteva, naj se izvršitev sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločbe o njegovi tožbi. V zahtevi za izdajo začasne odredbe navaja, da upravni spor ne zadrži izvršitve sklepa. Z izvršitvijo sklepa še pred odločitvijo sodišča o tožbi bi mu nastala težko popravljiva škoda. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari in se v času odločanja tožnik ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, ne bi bil več pod jurisdikcijo te države. Zaradi tega dejstva ne bi več izkazoval pravnega interesa, njegov pravni interes bi namreč zaradi izročitve Italiji naknadno prenehal. Njegov pravni položaj se kljub meritorni odločitvi namreč ne bi mogel več spremeniti. Zgolj ugotavljanje zakonitosti izpodbijanega akta bi bilo za tožnika brez učinka, ker bi prenehala možnost odločanja o tem, kar je bilo predmet upravnega spora. Pri tem se tožnik sklicuje tudi na stališče vrhovnega sodišča iz sodbe št. Up 63/2011 ter na stališča iz več sklepov upravnega sodišča. Tudi če bi v upravnem sporu tožnik uspel in bi bil sklep odpravljen ter zadeva vrnjena toženi stranki v ponovno odločanje, si s tem svojega položaja ne bi mogel več izboljšati, ker se njegova zadeva ne bi mogla reševati v Sloveniji. Sodno varstvo na ta način ne bi moglo biti učinkovito, s tem pa bi bila kršena pravica do sodnega varstva.

Tožena stranka na zahtevo za izdajo začasne odredbe ni odgovorila.

Sodišče je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo in naslednjih razlogov:

V skladu z drugim odstavkom 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da je izpodbijani sklep že postal izvršljiv, saj je v četrtem odstavku 74. člena Zakona o mednarodni zaščiti določeno, da le tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje zadrži izvršitev, medtem ko v primeru vseh drugih odločitev po tem zakonu tožba ne zadrži njihove izvršitve. Sicer pa je tudi v izpodbijanem sklepu navedeno, da tožba ne zadrži izvršitve sklepa. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomeni, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, ker se tožnikova zadeva ne bi mogla reševati v Sloveniji, ker se tu ne bi več nahajal. Torej vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, četudi bi v tem upravnem sporu uspel. Tudi če bi v upravnem sporu uspel in bi bil sklep odpravljen ter zadeva vrnjena toženi stranki v ponovno odločanje, si s tem svojega položaja ne bi mogel več izboljšati. Sodno varstvo v upravnem sporu na ta način ne bi moglo biti več učinkovito. S tem pa bi bila kršena pravica do sodnega varstva, kajti ta pravica se lahko uresničuje le pod pogojem, da je tako sodno varstvo učinkovito. Poleg tega po oceni sodišča izvršitev izpodbijanega akta tudi ne nasprotuje javni koristi. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1.