Administrative court dismisses appeal against labor court rulings as they are judicial acts, not administrative ones.

Tožba se zavrže.

[JEDRO]

Sklepa Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, s katerima sta bili zavrženi tožnikovi tožbi, ter plačilni nalog za plačilo sodne takse niso niti upravni akti v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1 niti akti, ki se lahko izpodbijajo v upravnem sporu v smislu prvega odstavka 4. člena ZUS-1. Zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnik je dne 22. 5. 2013 priporočeno po pošti vložil tožbo v upravnem sporu proti dvema sklepoma Delovnega in socialnega sodišča Ljubljana, Zunanji oddelek v Novem mestu, št. Pd 142/2011 z dne 19. 4. 2013 in Pd 151/2011 z dne 19. 3. 2013 ter zoper plačilni nalog št. Pd 142/2011, v kateri uveljavlja varstvo ustavnih pravic iz 14., 23., 34. in 49. člena Ustave. Meni, da mu je kršena pravica do sodnega varstva in prepovedi diskriminacije zaradi izobrazbe in invalidnosti s spornimi odločitvami tožene stranke - Delovnega in socialnega sodišča Ljubljana, Zunanji oddelek v Novem mestu, v obeh spornih sklepih št. Pd 142/2011 z dne 19. 4. 2013 in Pd 151/2011 z dne 19. 3. 2013, s katerima naj bi tožena stranka, četudi je zavrgla njegovi tožbi, hkrati s tem odločila tudi o glavni stvari in implicitno potrdila zakonitost razpisov ter zanikala njegovo izobrazbo in sposobnost za delo, češ da naj bi tožnik ne izpolnjeval pogojev za delo. Glede plačilnega naloga št. Pd 142/2011 pa izpostavlja neenako obravnavo s strani tožene stranke, češ da enake zadeve obravnava različno glede plačila sodnih taks, ki naj bi tudi sicer po mnenju tožnika sodile v upravni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da naj Upravno sodišče tožbo zavrže na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), glede na to, da tožnik s tožbo izpodbija sklepa tožene stranke - Delovnega in socialnega sodišča Ljubljana, Zunanji oddelek v Novem mestu, št. Pd 142/2011 z dne 19. 4. 2013 in Pd 151/2011 z dne 19. 3. 2013 ter plačilni nalog št. Pd 142/2011, četudi navaja, da tožbo vlaga zaradi kršitve pravice do sodnega varstva in diskriminacije na podlagi izobrazbe in invalidnosti. Izpostavlja, da zgoraj citirana sklepa in plačilni nalog niso upravni akti oziroma akti, ki se lahko izpodbijajo v upravnem sporu glede na določbo 3. člena ZUS-1, iz katerega med drugim izhaja, da upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti, podeljenih na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil. Glede na navedeno tožena stranka še meni, da zadeva tožnika ne sodi v stvarno pristojnost Upravnega sodišča RS, saj tožba ni vložena zoper upravne akte, temveč zoper prvostopenjske sodne odločbe specializiranega sodišča. Dodatno še pojasnjuje, da je tožnik zoper vse predhodno navedene akte, ki jih izpodbija v upravnem sporu, vložil že tudi pritožbo oziroma ugovor, tako da sta bili obe pritožbeni zadevi (št. Pd 142/2011 in Pd 151/2011) že predloženi Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v pritožbeno obravnavo, o čemer pa še ni bilo odločeno.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

Kot že v odgovoru na tožbo pravilno izpostavlja tožena stranka, pristojnost sodne oblasti določa Ustava Republike Slovenije v 1. odstavku 126. člena, ki napotuje na ureditev in pristojnost sodišč z zakonom. Zakon o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in nadaljnji) določa v 2. odstavku 97. člena, da se na sodiščih, ustanovljenih za zadeve z določenih pravnih področij izvaja sodna oblast v okviru pristojnosti, ki je z zakonom izrecno določena (specializirana sodišča). Specializirano sodišče pa je tudi Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, sedaj tožena stranka, ki odloča na prvi stopnji sodnega odločanja, kot tudi Višje delovno in socialno sodišče, ki v pritožbenem postopku odloča zoper odločitve tožene stranke na drugi stopnji sodnega odločanja.

ZUS-1 v 1. odstavku 2. člena povzema določilo 1. odstavka 157. člena Ustave, ki določa, da v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa poseben zakon. Definicijo upravnega akta ZUS-1 določa v 2. odstavku 2. člena, po katerem je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. ZUS-1 v 3. členu med drugim določa, da upravni akti niso tiste odločitve ki jih nosilci zakonodajne in sodne veje oblasti sprejemajo pri izvrševanju svojih ustavnih pristojnosti. Glede na navedene določbe Ustave in Zakona o sodiščih, upoštevajoč določbo 3. člena ZUS-1, sporna sklepa Delovnega in socialnega sodišča Ljubljana, Zunanji oddelek v Novem mestu, št. Pd 142/2011 z dne 19. 4. 2013 in Pd 151/2011 z dne 19. 3. 2013 ter plačilni nalog št. Pd 142/2011 niso niti upravni akti v smislu definicije upravnega akta po določbi 2. odstavka drugega člena ZUS-1, niti akti, ki se lahko izpodbijajo v upravnem sporu v smislu 1. odstavka 4. člena ZUS-1, po katerem so dopusten predmet presoje sodišča v upravnem sporu posamični akti (ali dejanja), s katerimi organi posegajo v človekove pravice ali temeljne svoboščine posameznika zgolj v primeru, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Za to pa v konkretnem primeru očitno ne gre, saj so zoper navedene sporne akte tožniku na voljo pravna sredstva, in sicer pritožba zoper sklep oziroma ugovor zoper plačilni nalog, ki so brez vsakršnega dvoma tudi učinkovita pravna sredstva in ki jih je tudi tožnik v konkretnem primeru že izčrpal s tem, ko je vložil pritožbi zoper sporna sklepa Delovnega in socialnega sodišča Ljubljana, Zunanji oddelek v Novem mestu, št. Pd 142/2011 z dne 19. 4. 2013 in Pd 151/2011 z dne 19. 3. 2013 ter ugovor zoper plačilni nalog št. Pd 142/2011.

Sodišče je glede na navedeno tožbo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1.