Appeal dismissed; separate legal and factual bases for damages claims require separate jurisdictional calculation under ZPP.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ob neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah, da tožnik v tem pravdnem postopku zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, in pravilnem stališču sodišča prve stopnje, da imata zahtevka različno dejansko in pravno podlago, se pristojnost v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom se je Okrožno sodišče v Celju izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej pravdni zadevi (I. točka izreka) ter sklenilo, da bo po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Celju (II. točka izreka).

Navedeno odločitev sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo izpodbija tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. V njej navaja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik zahteva plačilo odškodnine iz dveh različnih naslovov. Zaključek sodišča prve stopnje, da pravna in dejanska podlaga zahtevka za premoženjsko in nepremoženjsko škodo nista isti, je zmoten. Dejstvo je, da gre v tožnikovem primeru za škodo, ki izvira iz istega historičnega dogodka, kar predstavlja dejansko podlago zahtevka. Navaja, da ZPP ne definira pojmov pravne oz. dejanske podlage, po stališču dr. Juharta pa je kumulacija zahtevkov v identičnih primerih kot je tožnikov vedno dovoljena. V nadaljevanju še navaja, da je v obravnavanem primeru treba uporabiti isto materialno pravo, tj. določbe Obligacijskega zakonika o odškodninski odgovornosti, saj so vsi zahtevki tožnika odškodninski. Uporabiti je potrebno pravila o povrnitvi škode, kar pomeni, da imajo vsi zahtevki tožnika isto pravno podlago. Sklicuje se še na komentar 41. člena ZPP v katerem je izražen pomislek, da je pojmovanje Vrhovnega sodišča RS prestrogo, saj utegne v določenih primerih povzročiti težave pri kopičenju zahtevkov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje spremeni.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ob ugotovitvah, da tožnik v tem pravdnem postopku zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, zaključilo, da imata zahtevka različno dejansko in pravno podlago. Izpodbijano odločitev je zato oprlo na določbo drugega odstavka 41. člena ZPP, v skladu s katerim se pristojnost, v primeru, ko imajo zahtevki v tožbi različno podlago, določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Ob tem je še zaključilo, da nobeden od tožbenih zahtevkov, ki se nanašajo na posamezno isto dejansko in pravno podlago, ne presega zneska 20.000,00 EUR, zato se je v skladu z določbo prvega odstavka 32. člena ZPP izreklo za stvarno nepristojno.

Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za uporabo prvega odstavka 41. člena ZPP, ki določa, da se v primeru, če tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko uveljavlja več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, pristojnost določi po seštevku vrednosti vseh zahtevkov.

Iz enotne sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in višjih sodišč je razvidno, da pri zahtevkih za plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo vendarle ne gre za odločanje na podlagi iste dejanske in pravne podlage (prim. npr. sklepe Vrhovnega sodišča RS II DoR 465/2012 z dne 10. 6. 2013, VIII DoR 10/2013 z dne 21. 5. 2013, II Ips 341/2009 z dne 9. 5. 2013, ter sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3232/2009 z dne 24. 11. 2009). Odločba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3281/2007 z dne 28. 6. 2007, na katero se sklicuje tožnik v pritožbi, ki sicer odstopa od zgoraj navedenega stališča, pa ob dejstvu, da je Vrhovno sodišče RS tisto, ki skrbi za enotno sodno prakso, ne narekuje drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Ob tem je zgolj dodati, da določba petega odstavka 367. člena ZPP glede dovoljenosti revizije dopušča ugotovitev vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne glede na drugi odstavek 41. člena ZPP tudi s seštevkom vrednosti posameznih zahtevkov oz. delov zahtevkov, ki so še sporni, v primerih, ki so v tej določbi opredeljeni, vendar gre za specialno določbo, ki se nanaša zgolj na revizijo.

Ob neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah, da tožnik v tem pravdnem postopku zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, in pravilnem stališču sodišča prve stopnje, da imata zahtevka različno dejansko in pravno podlago, pa ni mogoča uporaba določbe prvega odstavka 41. člena ZPP, temveč drugega odstavka te določbe, kot je to pravilno storilo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je ob opisanem svojo odločitev o stvarni nepristojnosti pravilno oprlo na določbi drugega odstavka 41. člena ZPP in prvega odstavka 32. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP), saj tudi ob preizkusu, ki ga je dolžno opraviti po uradni dolžnosti, ni zasledilo kakšnih kršitev oz. nepravilnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).