Administrative court dismisses veteran status claim due to final prior rejection and unchanged facts.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Tožnikov zahtevek za priznanje statusa vojnega veterana se opira na isto dejansko stanje in pravno podlago, na podlagi katere so že bile izdane pravnomočne zavrnilne odločbe. Ker se torej dejansko stanje in pravna podlaga od izdaje zavrnilnih odločb nista spremenila, je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je ob uporabi četrtega odstavka 129. člena ZUP, tožnikov zahtevek zavrgel.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je Upravna enota Maribor zavrgla tožnikov zahtevek za priznanje statusa vojnega veterana in vpis v evidenco vojnih veteranov. V svoji obrazložitvi se sklicuje na določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Navaja, da je bilo o statusu vojnega veterana in vpisa v evidenco vojnih veteranov tožnika že pravnomočno odločeno. Izdanih je bilo več zavrnilnih odločb in sicer odločba št. 592-17/2003 in obnova postopka v zvezi s to odločbo ter odločba št. 130-1093/2006 in obnova postopka te odločbe. Vse odločbe so postale pravnomočne.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno. Po vpogledu v zadevo ugotavlja, da je tožnik že dne 24. 1. 2003 in nato dne 15. 5. 2006 podal zahtevi za priznanje statusa vojnega veterana. Ugotovitvena postopka sta bila zaključena z negativnima odločbama tega organa in sicer z odločbama z dne 8. 3. 2005 in 22. 2. 2007. V tej zvezi sta bili izdani tudi zavrnilni sodbi Upravnega sodišča in sicer sodba U 212/2005-9 z dne 12. 12. 2006 in sodba U 586/2005-6 z dne 19. 6. 2007, ki se po vsebini navezuje na zahtevo za priznanje pravice do zdravstvenega varstva na podlagi statusa vojnega veterana. Poudarja, da je tožnik enako kot v tem postopku, uveljavljal tudi prej in sicer priznanje statusa vojnega veterana za čas delovanja v osamosvojitveni vojni leta 1991 v OKPD Rogoza. V tem postopku zatrjevano dejansko stanje je torej enako dejanskemu stanju, ki je že bilo predmet presoje v predhodnih ugotovitvenih postopkih. Ponovni zahtevek tožnika pa se opira tudi na enako pravno podlago kot v predhodnih ugotovitvenih postopkih. V zadevi so že bile izdane zavrnilne odločbe, dejansko stanje in pravna podlaga se nista spremenili, zato je prvostopenjski organ tožnikov zahtevek utemeljeno zavrgel.

Tožnik v tožbi navaja, da je v postopku priznavanja statusa vojnega veterana referentka Upravne enote Maribor uporabila diskrecijsko pravico v upravnem postopku in ni izvedla potrebnih postopkov za ugotovitev dejanskega stanja in ne upoštevala priloženih uradnih potrdil. Prvostopenjski organ odločbe tudi ne utemeljuje z določbami ZVV-UPB2, temveč z določbami ZVV-C, ki pa je bil spremenjen. Pri uveljavljanju zakonodaje na področju vojnih veteranov je namreč prišlo do več sprememb, prav zaradi različnih situacij v času vojne za Slovenijo, ko je tudi on, skupaj s sodelavci, v zaporu na Rogozi opravljal po nalogu tedanjega republiškega sekretarja dr. A.A. in neposrednega vodje v zaporu B.B., vse naloge po 2. členu Zakona o vojnih veteranih ZVV-UPB2 z dne 8. 6. 2006. Prilaga potrdilo št. 103/04-1-146? 04 z dne 26. 2. 2004, s pripombo, da so na podlagi enakih potrdil neposredni sodelavci dobili status vojnega veterana. O izpolnjevanju pogojev z opravljanjem nalog po 2. členu točke e točke ZVV je pripravljen dati uradno izjavo tudi tedanji rajonski vodja policije C.C. in vodja varovanja letališča v neposredni bližini zapora na Rogozi. V postopku sprejemanja zakonodaje o vojnih veteranih so bili zbrani podatki o delovanju slovenskih zaporov za DZ RS in so temelj sprejetju dopolnil. Kot predsednik sindikata zaporov je aktivno sodeloval v postopkih spreminjanja/dopolnjevanja ZVV od ZVV-A leta 1999 do ZVV-UPB2 leta 2006. Sodišče je štelo, da tožnik smiselno odpravo izpodbijanega akta.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja na pravnih in dejanskih ugotovitvah kot jih je navedla v obrazložitvi odločbe, s katero je pritožbo tožnika zavrnila in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za zavrženje tožnikovega zahtevka za priznanje statusa vojnega veterana in vpis v evidenco vojnih veteranov. Prvostopenjski organ je tožnikov zahtevek zavrgel na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Na podlagi navedene zakonske določbe organ zahtevo stranke zavrže, če ugotovi, da se o isti upravni stvari že vodi upravni ali sodni postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, kot tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se zahtevek opira, ni spremenilo.

Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožnik dne 24. 1. 2003 prvič podal zahtevek za priznanje statusa vojnega veterana, vpis v evidenco vojnih veteranov in izdajo izkaznice vojnega veterana. Njegov zahtevek je bil z odločbo Upravne enote Maribor z dne 19. 9. 2003 zavrnjen. Z odločbo Upravne enote Maribor z dne 6. 8. 2004 je bil zavrnjen tudi tožnikov predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 19. 9. 2003. Tožnik je zoper to odločbo vložil pritožbo, drugostopenjski organ je z odločbo z dne 8. 3. 2005 njegovo pritožbo zavrnil in odločil, da odločba z dne 19. 9. 2003 ostane v veljavi. Navedeno odločitev je potrdilo tudi Upravno sodišče s sodbo opr. št. U 212/2005 z dne 12. 12. 2006. Tožnik je dne 15. 5. 2006 ponovno vložil zahtevek za priznanje statusa vojnega veterana in vpis v evidenco vojnih veteranov. Njegov zahtevek je bil zavrnjen z odločbo Upravne enote Maribor z dne 29. 1. 2007 v zvezi z odločbo drugostopenjskega organa z dne 22. 2. 2007. Z odločbo Upravne enote Maribor z dne 17. 12. 2008 v zvezi z odločbo drugostopenjskega organa z dne 16. 1. 2009 pa je bil zavrnjen tudi tožnikov predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 29. 1. 2007. Odločbe so postale pravnomočne.

Tožnik v predmetnem zahtevku glede odločilnih okoliščin navaja enako kot v predhodnih zahtevkih. Tožnikovi predhodni zahtevki pa so bili z odločbo upravnega organa zavrnjeni in ni sporno, da so odločbe postale pravnomočne. Predmetni tožnikov zahtevek se tako opira na isto dejansko stanje in pravno podlago, na podlagi katere so že bile izdane pravnomočne zavrnilne odločbe. Ker se torej dejansko stanje in pravna podlaga od izdaje zavrnilnih odločb nista spremenila, je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je, ob uporabi četrtega odstavka 129. člena ZUP, tožnikov zahtevek zavrgel. Ker tožnikova vloga po navedenem ni dovoljena, tožnikovi tožbeni ugovori ne morejo biti relevantni.

Ker je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), zavrnilo kot neutemeljeno.