Administrative court dismisses appeal against rejection of request to extend material deadline in construction inspection decision.

Tožba se zavrže.

[JEDRO]

Tožnica je z vlogo zahtevala podaljšanje materialnega roka, določenega v inšpekcijski odločbi, ki pa ni podaljšljiv. Zavrženje take vloge v upravnem postopku pa ne predstavlja posega v pravice ali neposredno na zakon oprte tožničine koristi.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ zavrgel tožničin predlog v zvezi z rokom za izvršitev odločbe gradbenega inšpektorja št. 06122-722/2007-5208 z dne 13. 3. 2007 v zvezi z gradnjo objekta na zemljišču s parc. št. 602/8, k.o. ... V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnica zaprosila za podaljšanje roka za izvršitev obveznosti, določenih z navedeno odločbo. Za podaljšanje roka je zaprosila, ker želi gradnjo legalizirati in čaka na spremembo DPN. Nato se organ sklicuje na določbo tretjega odstavka 99. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, po kateri se lahko rok za posamezna dejanja v postopku podaljša, če stranka vloži prošnjo pred iztekom roka in če so podani upravičeni razlogi za podaljšanje. Rok, določen v izreku inšpekcijske odločbe, pa se ne nanaša na posamezna dejanja v postopku, ampak je predmet meritornega odločanja in se nanaša na obveznost, o kateri je bilo odločeno z odločbo. Po stališču Vrhovnega sodišča RS (sklep I Up 455/2008) gre v teh primerih za materialni rok in je zakonitost takšnega roka mogoče izpodbijati le v okviru pravnih sredstev zoper odločbo, njegovo morebitno podaljšanje pa je možno le v okviru odločanja o izvršbi, če so izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 293. člena ZUP. Glede na dejstvo, da je bilo o roku za izvršitev obveznosti po 2. točki citirane inšpekcijske odločbe že pravnomočno odločeno, je bilo treba tožničino vlogo na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavreči.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zoper uvodoma navedeni izpodbijani sklep zavrnil. Meni, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita, čeprav bi prvostopenjski organ ob odločanju namesto zakonske podlage 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP moral uporabiti 2. točko tega člena, v skladu s katero upravni organ zahtevo po preizkusu zavrže, če ugotovi, da vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi.

Tožnica vlaga tožbo, v kateri navaja, da je pomožni kmetijski objekt nujen za ohranitev kmetijske dejavnosti in vzpostavitev v prvotno stanje ni mogoča, ker bi se sicer ogrozila eksistenca družine in nemoteno izvajanje kmetijske dejavnosti. Navaja tudi, da se je obstoječemu objektu spremenila namenska raba v pomožni kmetijski objekt (leseni kozolec), katerega streha je hkrati strop nad prostorom in objekt služi za potrebe shranjevanja in sušenja kmetijskih pridelkov. Pridobljeno je tudi pozitivno mnenje kmetijske svetovalne službe za postavitev lesenega enostavnega objekta. Prav tako je bila vložena vloga za izdajo gradbenega dovoljenja za enostavne objekte in gradbeno dovoljenje je tožnica naknadno tudi predložila. Sodišču predlaga, da izpodbijani upravni akt odpravi.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala predmetni spis.

Tožba ni dovoljena.

Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o drugih aktih pa le, če tako določa zakon. Po drugem odstavku 2. člena ZUS-1 je upravni akt tisti akt, s katerim se odloči o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. To pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati procesnih odločitev, ker so le-te predmet presoje le, če tako določa zakon. Po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 pa se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti akti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

V obravnavani zadevi je izpodbijani akt sklep o zavrženju tožničine zahteve za podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti, določene v inšpekcijski odločbi. Gre torej za upravni akt procesne narave, s katerim ni bilo poseženo v tožničino pravico, obveznost ali njeno neposredno na zakon oprto korist, saj je tožnica z vlogo, ki je bila zavržena, zaprosila za podaljšanje roka za izpolnitev z inšpekcijsko odločbo z dne 13. 3. 2007 naložene ji obveznosti, da mora odstraniti gradnjo počitniškega objekta, ki ga gradi brez gradbenega dovoljenja. Vendar pa ta rok ni procesni rok v smislu 99. člena ZUP, torej rok, ki se lahko, če so za to izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 99. člena ZUP, na vlogo stranke podaljša. Rok za izpolnitev obveznosti inšpekcijske odločbe se namreč ne nanaša na opravljanje posameznih dejanj v postopku, temveč se nanaša na samo pravico oz. obveznost, o kateri je odločeno z odločbo. Gre torej za materialni rok, katerega trajanje je v inšpekcijski zadevi v zvezi z nelegalno gradnjo v okviru meritornega odločanja o zadevi na podlagi določbe 152. člena ZGO-1 določil za izdajo odločbe pristojni inšpekcijski organ. Pravilnost in zakonitost določitve tega roka, ki je sestavni del odločbe, je zato mogoče izpodbijati le v okviru pravnih sredstev zoper odločbo. Takšno stališče, da gre za materialni neprocesni rok, je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v več svojih odločbah (sklep I Up 455/2008, na katerega se prvostopenjski organ tudi sklicuje).

Ker je torej tožnica z vlogo zahtevala podaljšanje materialnega roka, določenega v inšpekcijski odločbi, ki pa glede na navedeno ni podaljšljiv, zavrženje take vloge v upravnem postopku ne predstavlja posega v pravice ali neposredno na zakon oprte tožničine koristi. Ker je predmet presoje v tem upravnem sporu zakonitost sklepa o zavrženju tožničinega predloga za podaljšanje roka za izvršitev obveznosti, sodišče tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Ker torej v obravnavanem primeru akt, ki se izpodbija s tožbo, ne posega v tožničino pravico ali njeno neposredno na zakon oprto korist, je sodišče tožbo tožnice na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.