Administrative court dismisses appeal, quashing decision due to incomplete fact-finding on all plaintiffs' liability.

Tožbi se ugodi in se odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Stanovanjske inšpekcije, št. 06132-516/2010 z dne 22. 11. 2010 odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

[JEDRO]

Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je bila obveznost zagotoviti sanacijo dimnikov naložena vsem tožnikom, medtem ko iz upravnega spisa izhaja, da je bil v inšpekcijski postopek pritegnjen le tožnik C.C. Ostala dva tožnika v inšpekcijskem postopku nista sodelovala, obveznost iz izreka odločbe pa se vseeno nanaša tudi nanju.

V postopku ni bilo dovolj razjasnjeno, ali se lahko vsem trem tožnikom naloži izpolnitev obveznosti iz odločbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo naložil tožnikom, da so dolžni v 45 dneh od prejema odločbe zagotoviti sanacijo dimnikov, ki jih uporabljajo najemniki v večstanovanjski stavbi na A. v Ljubljani tako, da bo zagotovljena njihova požarna varnost. V obrazložitvi odločbe navaja, da je stanovanjska inšpekcija uvedla postopek po uradni dolžnosti na podlagi obvestila najemnikov navedene stavbe, da je B. d.o.o. kot pooblaščena organizacija za pregled in vzdrževanje dimnovodnih naprav ugotovil, da so dimniki povsem dotrajani in niso primerni za uporabo. C.C., ki je v imenu najemodajalcev sklenil najemne pogodbe z najemniki, je stanovalcem prepovedal uporabo dimnikov, na poziv stanovanjske inšpekcije pa je podal izjavo, da najemnina ne zadošča za sanacijo dimnikov in da meni, da lastnik ni dolžan slediti navodilom najemnika o načinu ogrevanja in da ogrevanje na trdo gorivo ne sodi v urbana naselja in da namerava dimnike porušiti. Stanovanjski zakon obvezuje lastnika stanovanja, da mora vzdrževati stanovanje in skupne dele v stanovanjski stavbi v stanju, ki najemniku zagotavlja normalno uporabo stanovanja in skupnih delov. Najemniki so ogrevali stanovanja na trdo gorivo, ogrevanje stanovanj pa je pogoj za to, da ga lahko tudi normalno uporabljajo. Nesprejemljivo je stališče lastnika, naj si najemnik na svoje stroške priskrbi alternativne možnosti ogrevanja. Ker lastnik oziroma najemodajalci niso zagotovili pogojev za normalno rabo najemnih stanovanj, je bilo potrebno odločiti tako, kot je navedeno v odločbi. V odločbi je še navedeno, da se odločba vroči C.C. kot enemu od solastnikov in hkrati pooblaščencu ostalih, v katere imenu je tudi sklenil najemne pogodbe, to je D.D. in E.E., katere je dolžan seznaniti z vsebino odločbe.

Tožnik C.C. se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil.

Tožniki v tožbi navajajo, da ima vsaka stanovanjska enota svoj dimnik in da je v predmetni stanovanjski hiši sedem stanovanjskih enot in torej sedem dimnikov. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da so najemniki stanovanja ogrevali na trdo gorivo. V tem delu pa je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, saj se je v času pregleda B. d.o.o. na trdo gorivo ogrevala samo najemnica F.F., ostalim najemnikom pa je bilo ogrevanje in s tem normalna raba stanovanja zagotovljena na drug način, to je z električnim etažnim ogrevanjem oziroma s termo-električnimi pečmi. Inšpektor se ni prepričal, da se ostala stanovanja ne ogrevajo na trdo gorivo in je kljub temu odločil, da je treba zagotoviti sanacijo vseh dimnikov, čeprav se kot del sistema ogrevanja že zdavnaj več ne uporabljajo. Treba bi jih bilo porušiti, ne pa zagotoviti njihove požarne varnosti. Lastnik je v skladu s Stanovanjskim zakonom dolžan najemniku zagotoviti normalno rabo stanovanja. Navedeno zakonsko določilo ne daje najemniku pravice, da si sam izbira način ogrevanja, temveč nalaga lastniku obveznost in mu hkrati daje možnost izbire načina izpolnitve obveznosti. Tožnikom ni jasno, zakaj bi morali zaradi zagotovitve požarne varnosti izvesti sanacijo ostalih šestih dimnikov za stanovanja, ki se sploh ne ogrevajo na trdo gorivo. V teh stanovanjih je namreč najemnikom zagotovljena normalna raba, čeprav se ne ogrevajo na trdo gorivo. Tožniki predlagajo, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

Tožniki so naknadno poslali še pripravljalno vlogo, v kateri navajajo, da ima tudi stranka F.F. sedaj kot poglavitni vir ogrevanja klimatsko napravo z inverterjem ter električni radiator. Nameravajo preučiti in nato po dogovoru z najemniki realizirati priklop stanovanj na vročevod. V ta namen je bilo dogovorjeno s projektantom za izdajo predračuna in nadaljnje tudi projekta za izdelavo priklopa na vročevod za posamično stanovanje v hiši, s čimer bi najbolj ekonomično in ekološko dolgoročno rešili problematiko ogrevanja.

Ker je bila tožba nepopolna, saj je bil podpisan le prvotožnik C.C., jo je sodišče poslalo v dopolnitev, pri čemer sta jo naknadno podpisali še drugo tožnica in tretje tožnica.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, naj se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožnica E.E. v pripravljalni vlogi z dne 16. 5. 2011 navaja, da ne pozna niti tožbe niti ni bila seznanjena z nobenim ukrepom stanovanjskega inšpektorja. Z bratom C.C. sta še vedno skrbnika denacionalizirane nepremičnine, kjer Ministrstvo za okolje in prostor še vedno rešuje izpraznitev dela stavbe in izpisa iz zemljiške knjige, kar onemogoča dokončanje zapuščinskega postopka in prenos ter razdelitev na lastnike. Upravna enota in mestna občina sta brez soglasja lastnikov izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo na denacionalizirani parceli, ki je predstavljala park. Vsa dela so se izvajala preko strehe hiše A. ter je tako prišlo še do velikih poškodb, med drugim tudi pri dimniku. V stavbi se dimniki že davno ne uporabljajo več, v kolikor pa bi želela katera stranka uporabljati dimnik, mora zaprositi za soglasje in tudi sama nositi stroške vzdrževanja in posledice vsled poškodb zaradi nepravilne uporabe in vzdrževanja dimnika. Ne glede na navedeno pa je pripravljena skleniti medsebojno pogodbo o upravljanju hiše s postavitvijo profesionalnega zunanjega upravnika ter tako preprečiti nadaljnje propadanje stavbe vsled zasedenosti stanovanj po imetnikih stanovanjskih pravic v denacionalizirani stavbi.

Tožba je utemeljena.

Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je bila obveznost zagotoviti sanacijo dimnikov naložena vsem tožnikom, medtem ko iz upravnega spisa izhaja, da je bil v inšpekcijski postopek pritegnjen le tožnik C.C. Ostala dva tožnika v inšpekcijskem postopku nista sodelovala, obveznost iz izreka odločbe pa se vseeno nanaša tudi nanju. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je sicer navedeno, da je C.C. v imenu najemodajalcev sklenil najemne pogodbe z najemniki. V upravnem spisu se nahaja najemna pogodba, kjer je v 1. členu pogodbe navedeno, da so postali lastniki stanovanja denacionalizacijski upravičenci C.C., E.E. in D.D. ter da je upravni organ v skladu s 67. členom Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju Zden) s posebno odločbo postavil skrbnika za posebne primere, in sicer sina upravičenca, to je F.F. ml. Tretji odstavek 67. člena ZDen določa, da se da denacionalizirano premoženje v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere, če je upravičenec umrl ali bil razglašen za mrtvega. Za skrbnika za posebne primere je lahko postavljen tudi upravičenčev pravni naslednik. Iz navedenega torej izhaja, da je F.F. ml. skrbnik za poseben primer, pri čemer pa ni razvidno, kakšna pooblastila ima glede na odločbo upravnega organa z dne 30. 12. 1994, kajti ta odločba se v spisu ne nahaja. V zvezi s tem pa sodišče meni, da v postopku ni bilo dovolj razjasnjeno, ali se lahko vsem trem tožnikom naloži izpolnitev obveznosti iz odločbe. Dejstvo je, da je bil v inšpekcijski postopek pritegnjen le C.C., tožnica E.E. pa celo izrecno navaja, da ni seznanjena z ukrepom stanovanjskega inšpektorja. Po vsem navedenem sodišče meni, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, saj glede na to, da je bil F.F. ml. imenovan za skrbnika za poseben primer, ni dovolj razvidno, ali so dejansko vsi trije tožniki lahko zavezanci v navedenem inšpekcijskem postopku.

V ponovljenem postopku bo potrebno ponovno ugotoviti, ali so vsi trije tožniki lahko zavezanci, ki bi jim lahko inšpektor naložil ustrezen ukrep. Sodišče je odločilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker so v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, se do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo. Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je smiselno predlagala tožeča stranka s tem, ko je predlagala zaslišanje priče, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).