Administrative court dismisses appeal against building inspection measures for illegal construction, rejecting new evidence and non-essential arguments.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Okoliščina, ali je prostor bivalen ali ne, ne vpliva na opredelitev etaže. Standard SIST ISO 6707-1 v točki 4.6 sicer opredeljuje podstrešje kot dostopen prostor znotraj ostrešja stavbe, ki ni namenjen bivanju, vendar v 4.4 točki etažo opredeljuje ne le kot prostor med dvema zaporednima stropnima konstrukcijama, temveč tudi kot prostor med zadnjo stropno konstrukcijo in streho.

[OBRAZLOŽITEV]

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje troetažnega objekta maksimalnih tlorisnih dimenzij 10,70 m x 8,70 m na zemljišču s parc. št. 580/1 k. o. ... Naložila mu je, da takoj po prejemu odločbe ustavi gradnjo tega objekta (1. točka izreka), da ga do 30. 12. 2012 odstrani (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe, ki se bo opravil po drugih osebah (3. točka). Za nelegalno gradnjo so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, 4. točka), toženka pa je še navedla, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (5. točka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je gradbeni inšpektor na podlagi ogleda 15. 5. 2012 ugotovil dimenzije objekta, ki stoji na parc. št. 580/1 k. o. ..., ter da je konstrukcija opečna in armiranobetonska. Na poziv inšpektorja je tožnik pojasnil, da je takratna Občina Koper njegovemu očetu za ta objekt 20. 5. 1985 izdala potrdilo o priglašenih delih št. 351-617/82-8 za gradnjo gospodarskega poslopja za kmetijske namene na parc. št. 580 k. o. ... Z deli naj bi začeli avgusta 1983, tožnik pa naj bi gradnjo v skladu z načrtom nadaljeval leta 2011. Inšpekcijski organ je na podlagi predloženega potrdila in načrtov za priglasitev del ugotovil, da je dejansko stanje objekta drugačno od objekta, predvidenega in dovoljenega s priglasitvijo del. Ker torej obravnavani objekt nima gradbenega dovoljenja in ker ne gre za enostaven objekt, katerega gradnja bi bila mogoča brez gradbenega dovoljenja, je nelegalna gradnja, za katero je treba izreči inšpekcijske ukrepe iz 152. člena ZGO-1.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil, ker tudi po njegovem mnenju iz spisne dokumentacije izhaja, da objekt v naravi ni zgrajen v obsegu, predvidenem s potrdilom o priglasitvi del. Tožnikove pritožbene navedbe pa je zavrnil, ker nimajo vpliva na odločitev.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi prvostopenjskemu organu očita kršitev načela materialne resnice in pristransko ugotavljanje dejanskega stanja, saj kljub temu, da v obrazložitvi navaja, da kot nebistvenih ni upošteval vseh tožnikovih izjav in predloženih dokumentov, ne pojasni, katerih izjav in dokumentov ni upošteval in zakaj ne. Navaja, da je bila z omenjenim potrdilom dovoljena gradnja na kmetijskem zemljišču, inšpekcijski organ pa naj bi napačno ugotovil višino objekta, ki da (kota venca 6,5 in kota strehe 8,3 m) ni v nasprotju ne s potrdilom ne s prostorskim aktom. Napačno naj bi bila ugotovljena tudi tloris objekta, ki naj bi bil 9,95 m x 9,20 m, in troetažnost, saj meni, da podstrešja, ki ni bivalno in nima potrebne višine, ni mogoče obravnavati kot etažo. Oporeka tudi ugotovitvi, da je mikrolokacija objekta drugačna od predvidene, saj meni, da inšpekcijski organ lege objekta ni ugotavljal, ker ni pridobil identifikacijskega potrdila za novo in staro parcelo. Navaja še, da objekt ni priključen na komunalno infrastrukturo, da je namenjen kmetijskim namenom in da bivanje v njem ni mogoče. Ker objekt ima dovoljenje za gradnjo, bi po tožnikovem mnenju inšpekcijski organ moral ob morebitni ugotovitvi manjših odstopanj (npr. konstrukcija strehe) uporabiti ukrepe, primerne teži kršitve (npr. odrediti uskladitev objekta z izdanim dovoljenjem). Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, podredno, da jo vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

Neutemeljen je tožbeni ugovor o kršitvi načela materialne resnice in pristranskem ugotavljanju dejstev. Ne drži namreč tožbena trditev, da inšpekcijski organ ni pojasnil, zakaj razen tistih izjav in listin, ki jih navaja, drugih izjav in predloženih dokumentov ni upošteval. Navedel je namreč, da za odločanje v obravnavanem primeru niso bistveni. Iz česa naj bi izhajalo, da jih je inšpekcijski organ neupravičeno štel kot nebistvene, tožnik ne navaja, zmotno pa meni, da iz načela materialne resnice in pravice do nepristranskega odločanja izhaja zahteva po opredeljevanju do navedb in dokazov, ki niso pravno odločilni, tj., do takih, ki za odločitev niso bistveni. Načelo materialne resnice iz 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) bi bilo namreč prekršeno, če v postopku ne bi bila ugotovljena dejstva, ki so pomembna za pravilno in zakonito odločbo. Po presoji sodišča pa obravnavani primer ni tak.

Med strankama ni sporno, da je bilo leta 1985 izdano potrdilo o priglašenih delih za gradnjo gospodarskega poslopja za kmetijske namene, sporno je, ali je obravnavani objekt zgrajen, kot je predvideno s priglasitvijo del. Za to primerjavo je moral inšpekcijski organ ugotoviti dejansko stanje obravnavanega objekta in ga primerjati z objektom, predvidenim s potrdilom o priglasitvi del. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je prvostopenjski organ svojo ugotovitev, da je obravnavani objekt drugačen od priglašenega, oprl na ugotovitve z ogleda 15. 5. 2012 in iz potrdila z načrtom za priglasitev del, ki ga je tožnik predložil.

Iz pritožbe, ki se nahaja v predloženih upravnih spisih, izhaja, da tožnik dejstva, da je objekt drugačen od priglašenega, ni izpodbijal. Ugovarjal ni niti ugotovitvam o dimenzijah in legi objekta. Nasprotno, celo sam je navajal enake tlorisne dimenzije in koto slemena obravnavanega objekta, kot je to ugotovil tudi prvostopenjski organ. Zato so tožbene navedbe o napačno ugotovljenem dejanskem stanju tako glede nepravilnih ugotovitev dimenzij objekta kot njegove etažnosti in lege, nedovoljena tožbena novota, ki je v tem upravnem sporu ni mogoče upoštevati. Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 namreč stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so to možnost imele v postopku pred izdajo akta.

Neutemeljeno je tudi tožnikovo mnenje, da objekt ni troetažen, ker podstrešje ni bivalno. Okoliščina, ali je prostor bivalen ali ne, namreč ne vpliva na opredelitev etaže. Standard SIST ISO 6707-1 v točki 4.6 sicer opredeljuje podstrešje kot dostopen prostor znotraj ostrešja stavbe, ki ni namenjen bivanju, vendar v 4.4 točki etažo opredeljuje ne le kot prostor med dvema zaporednima stropnima konstrukcijama, temveč tudi kot prostor med zadnjo stropno konstrukcijo in streho. Da tega prostora obravnavani objekt ne bi imel, tožnik v tožbi ne navaja, prav tako ne trdi, da bi bilo podstrešje, kakršno je zgrajeno, enako podstrešju, ki je predvideno s priglasitvijo del.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe (o dopustnosti gradnje na kmetijskih zemljiščih, namembnosti objekta in njegovi komunalni neopremljenosti), je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Odločitev je sprejelo na seji, saj tožnik navaja dejstva in dokaze (informacija o namenski rabi zemljišča, obvezna razlaga občinskega prostorskega akta), ki niso pomembni za odločitev, ter nova dejstva in dokaze (kopija geodetskega posnetka), ki jih sodišče ne more upoštevati (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.