Administrative court dismisses lawsuit where plaintiff claims low compensation due to incorrect building area.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Tožnik posega v svoje pravice ne zatrjuje s trditvijo, da bi moral upravni organ pri odmeri upoštevati večjo površino objekta, to je 74,40 m2 namesto 31 m2, saj s tem, ko navaja, da mu je bilo nadomestilo odmerjeno od premajhne površine objekta, dejansko zatrjuje prenizko odmerjen NUSZ, kar pomeni, da je v tem obsegu izpodbijana odločba v njegovo korist, zaradi česar ni razloga za odpravo izpodbijane odločbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2010 v višini 12,28 EUR, in sicer za zazidano stavbno zemljišče, na katerem se nahaja objekt s stanovanjskimi prostori na naslovu ... v izmeri 31 m2. Iz obrazložitve je razvidno, da je bil NUSZ odmerjen na podlagi določb Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in naslednji, v nadaljevanju ZSZ/84) in Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v občini Žirovnica (Uradni vestnik Gorenjske, št. 26/03 in naslednji, v nadaljevanju Odlok).

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim navedel, da je površina stanovanjskega objekta ugotovljena na podlagi tožnikove napovedi za odmero davka od premoženja na posest stavb z dne 24. 6. 1986. Sklicuje se na prvi odstavek 14. člena Odloka, ki določa, da so zavezanci za plačevanje nadomestila dolžni pri občinski upravi ali Davčnem uradu Kranj vložiti prijavo nadomestila ali vse spremembe, česar pa tožnik ni storil. Ugotavlja tudi, da tožnik zatrjuje prenizko odmerjeno obveznost, kar je dejansko v njegovo korist, zaradi česar ni razloga za odpravo izpodbijane odločbe, da bi prenizko odmerjeno nadomestilo kako drugače vplivalo na njegove pravice, pa iz pritožbe ni razvidno. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da bi mu moral davčni organ odmeriti nadomestilo tudi od nezazidanega stavbnega zemljišča s parc. št. 539/1 k.o. ..., pojasnjuje, da lahko tožnik po prvem odstavku 14. člena Odloka vloži prijavo za odmero.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je v postopku predložil dokaz, iz katerega izhaja, da je neto površina objekta 74,70 m2 in ne 31 m2. Pri neobdavčitvi zemljišča številka 539/1 k.o. ... pa toženka pozabi navesti, kako so se davčne obveznosti plačevale pred letom 1994. Navaja, da listine o nakupu zemljišč iz leta 1994 dokazujejo, da je parcela št. 539/1 k.o. ... nezazidano stavbno zemljišče, na katerem ima tožnik pravico do nadomestne gradnje gospodarskega poslopja, zato meni, da mu ni treba vlagati nikakršne prijave za odmero NUSZ. Meni, da bi morala toženka imeti podlago za vsako spremembo, tudi spremembo v statusu stavbnega zemljišča, ta listina pa bi bila nato podlaga za odmero davčne obveznosti. Navaja, da toženka poskuša z ignoriranjem vseh dokazov posegati v njegovo nepremično premoženje in uveljavlja kršitev 22. in 23. člena Ustave. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo v celoti razveljavi in razglasi za nično, obenem pa naj preizkusi tudi tožnikove očitke v smislu kršenja človekovih temeljnih osnovnih pravic. Priglaša tudi stroške postopka.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Obveznost plačevanja NUSZ je opredeljena v VI. poglavju ZSZ/84, ki se uporablja na podlagi 5. točke petega odstavka 179. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji; v nadaljevanju ZUreP-1) v zvezi s prvo alinejo 56. člena ZSZ/97. V členih 218 do 218.d Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) je bila dodana opredelitev stavbnih zemljišč, za katera se odmerja NUSZ. Navedena ureditev plačevanja NUSZ ostaja nespremenjena tudi po sprejetju Zakona o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07 in naslednji; ZPNačrt), ki v 103. členu ne predvideva prenehanja uporabe in prenehanja veljavnosti določb ZUreP-1 v delu, ki se nanaša na plačevanje nadomestila.

Glede na prvi odstavek 218. člena ZGO-1 velja obveznost plačevanja NUSZ za tista zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, ki jih določa ta člen. Po drugem odstavku istega člena se za zazidana stavbna zemljišča z dnem uveljavitve ZGO-1 (to je s 1. 1. 2003) štejejo tista zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbenimi inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture, in tista zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začelo z gradnjo stavb in prej omenjenih gradbenih inženirskih objektov. Po drugem odstavku 60. člena ZSZ/84 se nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča plačuje od stanovanjske oz. poslovne površine stavbe. Tako je v 12. členu Odloka določeno, da se višina nadomestila po merilih iz 5. do 11. člena Odloka določi tako, da se skupno število točk pomnoži s čisto tlorisno površino prostorov in z vrednostjo točke za izračun nadomestila.

Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je bil NUSZ odmerjen za zemljišče, na katerem stoji stavba z naslovom ... s stanovanjskimi prostori, torej za zazidano stavbno zemljišče.

Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Tožnik posega v svoje pravice ne zatrjuje s trditvijo, da bi moral upravni organ pri odmeri upoštevati večjo površino objekta, to je 74,40 m2 namesto 31 m2, saj s tem tem, ko navaja, da mu je bilo nadomestilo odmerjeno od premajhne površine objekta, dejansko zatrjuje prenizko odmerjen NUSZ, kar pomeni, da je v tem obsegu izpodbijana odločba v njegovo korist, zaradi česar ni razloga za odpravo izpodbijane odločbe. Da bi prenizko odmerjeno nadomestilo kako drugače vplivalo na tožnikove pravice, pa iz tožbe ni razvidno. Poleg tega je tožnik to površino navedel v napovedi za odmero davka z dne 24. 6. 1996.

Enako velja tudi za tožbeni ugovor, da bi mu morala toženka odmeriti NUSZ tudi za zemljišče parc. št. 539/1 k.o. ... iz naslova nezazidanega stavbnega zemljišča. Sodišče pri tem še pripominja, da morebitna odmera oziroma neodmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ne more vplivati na namembnost zemljišča, opredeljeno v prostorskih aktih, oziroma kako drugače posegati v nepremično premoženje, kar navaja tožnik.

Ker niti ostale tožbene navedbe ne morejo vplivati na drugačno odločitev v zadevi, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).