Administrative court dismisses taxpayer's request to delay tax enforcement, ruling it must be decided by tax authority on its own motion.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe administrative court dismissed the taxpayer's lawsuit challenging a tax authority's refusal to grant a delay in tax enforcement. The taxpayer, a public utility company, argued that the authority failed to assess their financial inability to pay the outstanding environmental fine. The court ruled that under the Tax Procedure Act, the decision to delay enforcement is solely the tax authority's discretionary power exercised on its own motion, not a matter for the taxpayer to request. Consequently, the taxpayer had no legal standing to petition the court for a specific ruling on the delay.
Legislator headnote
AI generated87. člen ZDavP-2: The decision to delay tax enforcement of a final administrative decision is the tax authority's exclusive power exercised on its own motion; a taxpayer's request for such a delay has only the character of a proposal and does not constitute a valid legal basis for a separate court decision.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
[JEDRO]
O morebitni odložitvi davčne izvršbe izvršljive odmerne odločbe odloči davčni organ po uradni dolžnosti, ne pa tudi na predlog stranke, ki ima samo značaj pobude za odločanje po uradni dolžnosti.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski davčni organ zavrgel predlog tožeče stranke za odlog davčne izvršbe, zaradi neplačane denarne terjatve v višini 58.921,82 EUR. V obrazložitvi svojo odločitev utemeljuje z določbo 87. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki v drugem odstavku določa, da lahko organ po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi odloži davčno izvršbo, če oceni, da bi pritožbi (zoper odmerno odločbo, ki se izvršuje) bilo mogoče ugoditi. Iz navedenega izhaja, da je odložitev davčne izvršbe predmet ocene davčnega organa in je tako mogoča samo po uradni dolžnosti, ter se ta postopek ne more začeti na podlagi vloge stranke. Razen tega v konkretnem primeru davčna izvršba še ni v teku, saj je bil tožeči stranki izdan le opomin pred začetkom davčne izvršbe. Navedeno odločitev je potrdilo tudi Ministrstvo za finance s svojo odločbo št. DT 499-31-58/2012-2 z dne 19. 4. 2012.
Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da davčni organ ni pravilno ugotovil dejanskega stanja ter posledično ni uporabil pravilnega materialnega prava. Opozarja, da je tožeča stranka javno komunalno podjetje v lasti Občine Moravke Toplice, ki je na podlagi veljavnih predpisov prejemnik zneska, ki se terja od tožeče stranke kot dolžnika v predmetnem postopku. Tožeča stranka kot dolžnik v trenutni finančni situaciji ne more zagotoviti sredstev za poplačilo dolga, zato je zaprosila za odlog izvršbe. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.
Tožba ni utemeljena.
Izpodbijana odločitev je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Po določbi prvega odstavka 87. člena ZDavP-2 pritožba ne zadrži izvršitve odmerne odločbe, če ni s tem zakonom drugače določeno (prvi odstavek). Davčni organ po uradni dolžnosti, do odločitve o pritožbi, odloži davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi (drugi odstavek). Iz citiranih določb 87. člena ZDavP-2 izhaja (temu pa pritrjuje tudi dosedanja upravno-sodna praksa), da o morebitni odložitvi davčne izvršbe izvršljive odmerne odločbe odloči davčni organ po uradni dolžnosti, ne pa tudi na predlog stranke oziroma, da ima predlog stranke samo značaj pobude za odločanje po uradni dolžnosti.
V obravnavani zadevi pa tožeča stranka v skladu s citirano zakonsko ureditvijo nima ne pravice, ne pravnega interesa in s tem zakonske podlage za to, da predlaga odlog davčne izvršbe in da zahteva posebno odločitev o tem predlogu. Iz podatkov predloženih upravnih spisov namreč izhaja, da davčni dolg, v zvezi s katerim je tožeča stranka predlagala odlog izvršbe, temelji na odločbi Agencije Republike Slovenije za okolje, št. 41407-19/2002 z dne 23. 10. 2002, s katero je bila tožeči stranki odmerjena taksa za obremenjevanje vode za leto 2001. Navedena odločba je postala pravnomočna (sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, oddelka v Mariboru št. U 403/2003 z dne 11. 10. 2005 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 1541/2005 z dne 2. 7. 2009). Zato je davčni organ, glede na tako zakonsko ureditev, zahtevo tožeče stranke po meritornem odločanju o odlogu davčne izvršbe utemeljeno zavrgel.
Na drugačno odločitev tudi tožbeni ugovori, da gre za podjetje, ki je v lasti občine, ne morejo vplivati. Ker je torej izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.
O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavre, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.