Appeal dismissed; appeal based on wrong law application and refusal of fee waiver rejected.

Pritožba obsojenega M.T. se kot neutemeljena zavrne.

Obsojeni je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 180,00 EUR po tarifni številki 7143 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki jo mora plačati v petnajstih dneh od vročitve poziva za plačilo takse, sicer se prisilno izterja.

[JEDRO]

Obsojenec v svojih pritožbenih navedbah, pa tudi v zahtevi za obnovo postopka, ki jo je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Novi Gorici zavrgel, ne uveljavlja spremembe v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, ne navaja novih dejstev ali dokazov, ki kažejo, da ni storil katerega izmed kaznivih dejanj, za katera je bil obsojen, pač pa uveljavlja le napačno uporabo zakona, saj bi sodišče pri pravni kvalifikaciji po mnenju obsojenca moralo uporabiti konstrukt nadaljevanega kaznivega dejanja. Pravilno je zato sodišče prve stopnje ugotovilo, da napačna uporaba zakona ni razlog zaradi katerega bi se lahko zahtevala obnova postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijanim sklepom zavrglo zahtevo obsojenega M.T. za obnovo postopka in mu naložilo plačilo sodne takse v višini 120,00 EUR ter ob tem njegov predlog za oprostitev plačila sodne takse zavrnilo.

Zoper takšen sklep je obsojenec vložil pritožbo, kot navaja, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, smiselno po 3. točki 370. člena ZKP in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, smiselno po 1. točki 370. člena ZKP ter po drugem odstavku 371. člena ZKP, zaradi neupoštevanja določb Zakona o kazenskem postopku tudi v zvezi s sodno prakso, ki izhaja iz obnovitvenega razloga po 5. točki prvega odstavka 410. člena ZKP. Predlaga, da višje sodišče spremeni odločitev prvostopenjskega senata v njegovi 1. točki tako, da zahtevo obsojenca za obnovo postopka ne zavrže ter posledično s tem zadevo vrne nazaj na prvostopenjski organ, kateri naj dalje ravna v skladu z drugim odstavkom in tretjim odstavkom 413. člena ZKP in ostalimi določbami 414., 415. in 416. člena ZKP ter spremeni odločitev prvostopnega senata v njegovi 2. točki tako, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse v višini 120,00 EUR. Predlog za oprostitev plačila sodne takse utemeljuje z navedbo, da je brez zaposlitve in na prestajanju večletne zaporne kazni od 17. marca 2009 v ZPKZ Dob, po pravnomočni sodbi Višjega sodišča v Kopru K 108/2008 z dne 24. junija 2009. Nima ustreznih sredstev za preživljanje ali kakšnega drugega premičnega ali nepremičnega premoženja s katerega bi lahko zagotovil plačilo stroškov obnove postopka. Plačilo stroškov postopka obnove pa bi v celoti onemogočilo preživljanje obsojenca. Vse navedeno izhaja iz priložene izjave o premoženjskem stanju. Predlaga, da ga višje sodišče oprosti plačila stroškov postopka in sodnih taks na podlagi določb, ki urejajo oprostitev plačila sodne takse za osebe, ki so na prestajanju zaporne kazni, podrejeno pa, da se ga oprosti plačila sodne takse v skladu z določili četrtega odstavka 95. člena ZKP in 98. člena ZKP, saj bi bilo v nasprotnem primeru ogroženo njegovo preživljanje in preživljanje njegovih družinskih članov.

Pritožba ni utemeljena.

Obsojeni zahtevo za obnovo postopka utemeljuje na določbi 5. točke prvega odstavka 410. člena ZKP po kateri se kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, sme obnoviti v korist obsojenca, če se v primeru obsodbe za nadaljevano kaznivo dejanje ali za kakšno drugo kaznivo dejanje, ki obsega po zakonu več istovrstnih dejanj, navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki kažejo na to, da obsojenec ni storil dejanja, ki je obseženo s kaznivim dejanjem iz obsodbe, da pa bi to dejstvo bistveno vplivalo na odmero kazni. Obsojenec v svojih pritožbenih navedbah, pa tudi v zahtevi za obnovo postopka, ki jo je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Novi Gorici zavrgel, ne uveljavlja spremembe v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, ne navaja novih dejstev ali dokazov, ki kažejo, da ni storil katerega izmed kaznivih dejanj, za katera je bil obsojen, pač pa uveljavlja le napačno uporabo zakona, saj bi sodišče pri pravni kvalifikaciji po mnenju obsojenca moralo uporabiti konstrukt nadaljevanega kaznivega dejanja. Pravilno je zato sodišče prve stopnje ugotovilo, da napačna uporaba zakona ni razlog zaradi katerega bi se lahko zahtevala obnova postopka. Zgolj na rob navedenemu pritožbeno sodišče dodaja, da konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja ni mogoča pri tako imenovanih osebnih kaznivih dejanjih, tudi kadar so ta istovrstna. Iz navedenih razlogov je zato višje sodišče na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP obsojenčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje tudi glede obveznosti obsojenega, da plača stroške postopka- sodno takso. Čeprav je obsojeni na prestajanju dolgoletne zaporne kazni ter po lastni izjavi brez dohodkov in premoženja, ima v Zavodu za prestajanje kazni zapora zagotovljene možnosti za opravljanje dela, s tem pa tudi za pridobivanje dohodka, ki bi bil lahko zadosten za pokritje odmerjene takse, ob dejstvu, da drugih stroškov v zvezi z lastnim preživljanjem v zaporu nima. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 98. člena ZKP obsojenemu naložilo tudi plačilo sodne takse kot stroška pritožbenega postopka v znesku 180,00 EUR (po tarifni številki 7143 ZST-1), ki jo mora obsojeni plačati v 15 dneh od vročitve poziva za plačilo takse, sicer se ta prisilno izterja.