Appeal dismissed; plaintiffs failed to prove ownership rights preventing execution on co-owned property.

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnici sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka J. K. sam nosi stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

Tožnici bi z zahtevkom uspeli, če bi dokazali, da imata na 3/8 nepremičnine, ki je po zemljiškoknjižnem stanju last J. S. pravico (lastninsko), ki preprečuje izvršbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da izvršba na solastni delež J. S. ni dopustna, da sta tožeči stranki lastnici nepremičnine vsaka v deležu do 1/2 ter da je tretje tožena stranka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vpis te lastninske pravice. Prav tako je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da izvršba upnikov J. K. in A. z.o.o. na solastni delež J. S. ni dopustna in da sta tožeči stranki K. K. ter U. K. vsaka do 1/2 solastnici te nepremičnine. V posledici tega je tožečim strankam K. K. in U. K. naložilo, da plačata prvo toženi stranki J. K. s.p. 1.277,22 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, drugotoženi stranki A. S. z. pa 1.223,05 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je v točki 15 sodbe navedlo, da se je ukvarjalo z utemeljenostjo zahtevka na nedopustnost izvršbe na do 3/8 solastnih nepremičnin parc. št. ..., ..., ..., *..., ..., …. vse k. o. D., ki so predmet izvršbe pred Okrajnim sodiščem v Celju opr. št. In 141/2003 (in pristopljeni), ki teče v korist prvotoženca in drugotoženke kot upnikov zoper tretjo toženko kot dolžnico, ter presojalo ali sta tožnici uspeli dokazati, da imata na tem solastniškem deležu nepremičnine pravico, ki preprečuje izvršbo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni kot podredni zahtevek ker je zaključilo, da tožnici nista dokazali, da bi z vlaganji ustvarili novo stvar in s tem na originaren način pridobili lastninsko pravico tudi na 3/8 deleža J. S. Pri tem se je oprlo na predpise, ki so veljali v času gradnje (paragrafa 417-419 ODZ, ZTLR členi 24-26). Prav tako je sodišče zaključilo, da tožnici nista dokazali, da bi pridobili lastninsko pravico na 3/8 na podlagi darilne pogodbe z J. S. ali z priposestvovanjem.

Tožnici sta se zoper sodbo pravočasno pritožili, sodbo izpodbijata v celoti in navajata, da uveljavljata „bistvene kršitve določb pravdnega postopka kar je zlasti posledica zmotne uporabe materialnega prava v tem postopku in neugotovitve dejanskega stanja“. Strinjata se z ugotovitvami sodišča prve stopnje o vlaganjih, ne pa z zaključki, da njun pravni prednik ni ustvaril nove stvari. Pri tem ponavljata trditve iz postopka na prvi stopnji o tem, da je bila ustvarjena nova stvar. Predlagan je bil dokaz z zaslišanjem izvedenca gradbene stroke in ker tega dokaza sodišče ni izvedlo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V podkrepitev pravilnosti svojih trditve in napačnih zaključkov sodišča prve stopnje navajata več judikatov in sodišču očitata tudi napačno uporabo sodne prakse, ki v podobnih primerih odloča drugače. Predlagata, da se pritožbi ugodi in da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

Toženec J. K. je vložil odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe tožečih strank glede kršitve načela kontradiktornosti, navaja da te kršitve tožnici nista uveljavljali v skladu z določbo 286. b člena ZPP, sodišče pa je pravilno ugotovilo, da pravni prednik tožnic ni ustvari nove stvari in zato pravilno odločilo, da je izvršba na ta predmet tudi nedopustna. Predlaga, da se pritožba zavrne. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba tožnic ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je v pravdi na nedopustnost izvršbe omejen predmet obravnavanja na ugotovitev, da izvršba na 3/8 nepremičnin, last tretje toženke J. S., ni dopustna ker imata tožnici na tem predmetu pravico, ki preprečuje izvršbo (ZIZ člen 65/III v zvezi s 64. in 59. členom). Vendar sta tožnici poleg zahtevka na nedopustnost izvršbe (ugotovi se, da izvršba na 3/8 deleža nepremičnine ni dopustna), postavili še zahtevek na ugotovitev lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine zoper J. S. (točka 2 in 3 pod I), ki sta ga utemeljevali z enakimi razlogi kot zahtevek za nedopustnost izvršbe oziroma zatrjevali poleg ustvaritve nove stvari še priposestvovanje in pa pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla, darilne pogodbe.

Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje bi tožnici s tem zahtevkom uspeli, če bi dokazali, da imata na 3/8 nepremičnine, ki je po zemljiškoknjižnem stanju last J. S. pravico (lastninsko), ki preprečuje izvršbo. Tega pa, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje nista dokazali. Pritožnici sodišču neutemeljeno očitata, da je nepravilno uporabilo določbe o gradnji na tujem svetu, pravila ZTLR in pravila sodne prakse, še posebno ko zatrjujeta, da je njun pravni prednik ustvaril novo stvar. Sodišču očitata absolutno bistveno kršitev določb postopka ker zaradi nepravilne uporabe materialnega prava sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja in zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Kadar sodišče zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ne ugotavlja dejanskega stanja, ki je pomembno, ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz štirinajste točke drugega odstavka 339. člena ZPP kot to napačno navajata pritožnici. V takšnem primeru je podan pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava, zaradi katerega sodišče ni ugotavljalo pravno pomembnih dejstev.

Bistvo vseh pritožbenih navedb je v ponavljanju trditev o pridobitvi lastninske pravice na 3/8 na originaren način z zgraditvijo novega objekta. Zato je bila pravna podlaga z odločanje o zahtevku predvsem v členih 21, 22 in 23 v času gradnje veljavnega Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerij (ZTLR). Pritožnici zaključkov sodišča prve stopnje v delu, ko je sodišče navedlo, da nista dokazali, da sta pridobili lastninsko pravico z darilno pogodbo (točka 24 sodbe) ne izpodbijata, niti ne izpodbijata zaključkov v točki 23 sodbe, da nista dokazali priposestvovanja. Sodišče prve stopnje je v točkah 17-21 sodbe obrazložilo zakaj niso utemeljene trditve tožeče stranke o ustvaritvi nove stvari, s tem pa pritožnikom tudi odgovorilo na pritožbene navedbe, saj se pritožbeno sodišče s takšno argumentacijo strinja.

Prvotni tožnik je pridobil solastninsko pravico najprej 1976 z darilno pogodbo, ki jo je sklenil s taščo in postal solastnik nepremičnine do 1/4 skupaj z J. S., M. A. in J. S.; le-ta pa je 1979 po pokojnem J. S. po sklepu o dedovanju pridobila še 1/8 te nepremičnine. Že sedaj pokojni tožnik pa je v letu 2005 po sklepu o dedovanju pridobil še dodatne 3/8. Ves čas, ko je tožnik zatrjeval gradnjo, je bila tretja toženka solastnica te nepremičnine.

Čeprav je sodišče prve stopnje verjelo navedbam tožečih strank o tem, kako je bil prvotni objekt obnovljen, pa je vendarle pravilno zaključilo, da s tem pravni prednik tožnic ni mogel pridobiti na originaren način lastninske pravice tudi na 3/8 last tretje toženke. Pritožnici v pritožbi sami navajata, da je prvotni tožnik skupaj z ženo vlagal v nepremičnino velika sredstva, vendar pa pritožbeno sodišče pri tem poudarja, da je bila ves čas solastnica objekta do 3/8 tretja toženka, ki mu nikoli ni dala dovoljenja za spremembo objekta, kot se tudi ni odpovedala solastninski pravici. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da ni bila ustvarjena nova stvar in zato pravilno navedlo, da imajo vlaganja v solastno nepremičnino stvarno pravne posledice le, če nastane nova stvar ali če je obstajalo soglasje solastnika. (1) Sicer pa je Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 401/2005 navedlo, da niti ZTLR v 24. členu niti pravno pravilo Paragrafa 418 ODZ nista omogočala originarne pridobitve lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu za nedobrovernega oziroma nepoštenega graditelja; enako pa po mnenju pritožbenega sodišča velja tudi pri trditvah o ustvaritvi nove stvari. Sodišče prve stopnje je v točki 23 sodbe, ki jo pritožnici ne izpodbijata, ugotovilo, da je pravni prednik tožnic ves čas vedel, da je tudi tretja toženka solastnica nepremičnin, kar potrjujejo tudi listinski dokazi, s katerimi je razpolagal in iz katerih izhaja solastništvo tretje toženke, zato ni bil nikoli v dobri veri. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokaz z izvedencem gradbene stroke, saj je pravilno zaključilo, da takšen dokaz ni bil potreben. Očitana kršitev načela kontradiktornosti ni podana.

Pritožnik v pritožbi kot dokaz navedbam o tem, da je sodišče napačno uporabilo tudi sodno prakso navaja več odločb višjih in Vrhovnega sodišča. Vendar ne gre za identične primere oziroma ne gre za enako dejansko podlago, saj je v zadevi II Ips 721/2006 Vrhovno sodišče navedlo, da obsežnost vlaganj in povečanja stanovanjske površine sama po sebi ne pomenita spremembe identitete nepremičnine in s tem nastanek nove stvari v smislu določb ZTLR o pridobitvi lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu. Pritožnici sicer izpostavljata del odločbe, v katerem je navedeno, da mora tožnik zatrjevati, da je z vlaganji ustvaril novo stvar, kar je res, kar pa še ne pomeni, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi odločilo v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča. Tudi v zadevi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2292/2010 ne gre za podoben primer, saj že tožnik v svojih navedbah trdi, da je bilo v tej odločbi navedeno, da lahko tožnica uspe s stvarno pravnim zahtevkom le če bo ugotovljeno, da je bila z gradnjo ustvarjena nova stvar. Prav tako pritožnici napačne odločitve ne moreta argumentirati z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4170/2009, saj ta odločba posebej poudarja, da sodna praksa restriktivno obravnava vlaganja v tujo nepremičnino, na podlagi katerih pridobi vlagatelj ne le obligacijska, ampak tudi stvarno pravna upravičenja po določbah ZTLR. V tej določbi je sicer navedeno, da je sodna praksa enotna, če prvotni objekt preneha obstajati sprememba stvarno pravnih razmerij ni izključena, vendar pa pritožbeno sodišče zaključuje, da ne gre za takšen primer, kot je obravnavan v tej odločbi. Zato ne držijo pritožničine pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju z večinsko sodno prakso. Nasprotno, sodna praksa je zelo stroga do situacij, ko nekdo brez vednosti solastnika, pri tem ko ve, da sam ni v celoti lastnik nepremičnine in zemljišča, poseže tudi v solastninsko pravico tretjega.

Sodišče prve stopnje je ob dejanskem stanju, ki ga je ugotovilo pravilno uporabilo določbe 21, 22 in 23 člena ZTLR, ki urejajo pridobitev lastninske pravice na originaren način in pravilno zaključilo, da tožečim strankam ni uspelo dokazati, da bi ustvarile novo stvar in pridobile lastninsko pravico tudi na deležu tretjetoženke, ki bi na tak način izgubila svojo solastninsko pravico. Zato pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (ZPP člen 353).

Pritožnici s pritožbo nista uspeli, zato sami nosita stroške pritožbenega postopka (ZPP člen 165/I, 154/II).

Odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi zadeve, zato tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo (ZPP člen 154/1).

Op. št. (1): Tako II Ips 249/2009 in II Ips 286/2008.