Appeal court reversed first instance judgment, dismissing damages claim due to lack of proven causation between prison guard misconduct and plaintiff's drug-induced injury.

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2007 dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo

zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 283,20 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni od vročitve te sodbe brezobrestno, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.“

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni razlogov za objektivno odgovornost tožene stranke, saj prestajanje kazni zapornika v zaporih gotovo ne predstavlja obeležja povečane nevarnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, to je od 26. 4. 2007, dalje do plačila. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke. Toženi stranki je še naložilo, da povrne tožeči stranki 183,07 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od izdaje sodbe, do tedaj brezobrestno, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka ter uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, „da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni in tožbeni zahtevek zavrne v celoti in naloži tožniku plačilo pravdnih stroškov toženke, oziroma sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje“. Pojasnjuje, da razlogi sodbe sodišča prve stopnje ne narekujejo uporabe pravil o krivdni odgovornosti tožene stranke, saj ji ni mogoče očitati, da je ravnala malomarno, saj je upoštevala predpise in vse potrebno, da bi vnos mamil preprečila, v posledici česar ji ni mogoče očitati protipravnega ravnanja oziroma opustitve dolžne skrbnosti. Izpostavlja, da ne obstoji vzročna zveza med protipravnim ravnanjem, ki ga zatrjuje tožnik in škodo, ki bi naj tožniku nastala. Že pred prestajanjem zaporne kazni so pri tožniku bile prisotne določene psihične težave, v posledici česar je bil tudi hospitaliziran. Opozarja, da tožnik z ničemer ni dokazal, da so mu bile psihoaktivne snovi podtaknjene. Pojasnjuje, da je bila vzročna zveza med eventualnim protipravnim dejanjem tožene stranke in nastalo škodo tožniku „pretrgana“. Ugovarja, da tožniku ni uspelo dokazati obstoja pravno priznane škode. Priglaša stroške nagrade za postopek.

3. Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni podala.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP).

6. Pritožba pa je utemeljena iz drugih razlogov. Pritožbeno sodišče je v sklepu I Cp 1599/2009 z dne 14. 10. 2009 pojasnilo, da je tožena stranka dolžna po Pravilniku o izvrševanju del in nalog pooblaščenih oseb kazenskih poboljševalnih zavodov skrbeti za varnost zapornikov in sicer z ustrezno profesionalno skrbnostjo, zato je opozorilo sodišče prve stopnje, da mora presojati glede vnosa mamil na ta način, vendar pa se mora v nadaljevanju ukvarjati z vprašanjem, ali je bilo mamilo tožeči stranki podtaknjeno ter da je dokazno breme o tem na tožeči stranki. Naloga sodišča prve stopnje je torej bila, da odgovori na vprašanje ali je eventualno prekinjena vzročna zveza med protipravnim dejanjem tožene stranke in nastalo škodo pri tožeči stranki.

7. Za odškodninsko odgovornost namreč morajo biti podane predpostavke oziroma elementi odškodninske odgovornosti in sicer: da je nastala škoda, da škoda izvira iz protipravnega – nedopustnega ravnanja, ter da obstaja pravnorelevantna vzročna zveza med očitanim ravnanjem in nastalo škodo.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni razlogov za objektivno odgovornost tožene stranke, saj prestajanje kazni zapornika v zaporih gotovo ne predstavlja obeležja povečane nevarnosti.

9. Sodišče prve stopnje je nadalje presojalo krivdno oziroma subjektivno odškodninsko odgovornost tožene stranke - 131. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za krivdno odškodninsko odgovornost morajo biti podane štiri predpostavke: protipravnost ravnanja, škoda, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivda.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je dolžnost paznikov skrbeti za varnost obsojencev. Nesporno med pravdnima strankama je, da so mamila v zaporu bila. Tožeča stranka je tako dokazala, da je podana protipravnost na strani tožene stranke, ter, da je bilo ravnanje tožene stranke v nasprotju z določbami Pravilnika o izvrševanju del in nalog pooblaščenih uradnih oseb kazenskih poboljševalnih zavodov. Sodišče prve stopnje je tudi zaključilo, da je prepričano, da obstaja vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo pri tožeči stranki. Zaključilo namreč je, da je tožeča stranka dokazala, da obstaja vzročna zveza med ravnanjem tožnika in nastalo škodo, ker je izvedenka prof. dr. M. T. podala mnenje, da je večja verjetnost, da je simptomatika pri tožniku sledila zaradi enkratnega zaužitja psihoaktivnih snovi. Sodišče prve stopnje se je nato v nadaljevanju ukvarjalo z vprašanjem ali je bila tožniku psihoaktivna snov podtaknjena. Na podlagi izvedenih dokazov je zaključilo, da je tožeča stranka s svojim zaslišanjem potrdila, da je bila poskusni zajec za mamilo, da ga je „zaslužkar želel narediti za zasvojenca“ in da so ji bile psihoaktivne snovi podtaknjene in da zato ni pretrgana vzročna zveza med protipravnim dejanjem tožene stranke in nastalo škodo pri tožeči stranki.

11. Pritožbeno sodišče je drugačnega mnenja, saj meni, da tožeča stranka ni izpolnila dokaznega bremena glede podtaknjenosti mamil. Dokazno breme o tem vprašanju je na tožnikovi strani in le-ta z ničemer ni uspel dokazati, da mu je bilo mamilo podtaknjeno in da ga ni vzel sam. Samo izpoved tožnika vsekakor ni dovolj, da bi bilo dokazano oziroma da bi bilo mogoče šteti kot dokazano, da mu je bilo mamilo podtaknjeno, ob dejstvu, da ne obstajajo zapisi o tem, da bi se tožnik pritožil oziroma v zaporu izpovedal, da mu je bila droga podtaknjena. Šele tri leta po obravnavanem dogodku in eno leto po koncu prestajanja zaporne kazni je naslovil tožbo na pristojno sodišče in uveljavljal odškodnino. Tožnik bi lahko kot dokaz o podtaknjenosti droge predlagal zaslišanje prič, na primer sozapornike. Pritožbeno sodišče je tako mnenja, da je bila pretrgana vzročna zveza med protipravnim dejanjem tožene stranke in nastalo škodo pri tožeči stranki. Ob tem pa je tudi izpostaviti, da oba izvedenska mnenja dr. M.T. in dr. V.F.Ž., na katera se sklicuje sodišče prve stopnje, ne potrjujeta z gotovostjo, da so psihične težave tožnika nastale le zaradi enkratnega uživanja mamil.

12. Glede na obrazloženo, in sicer, da tožeča stranka ni dokazala, da ji je bilo mamilo podtaknjeno in na zaključek o pretrganju vzročne zveze med protipravnim dejanjem tožene stranke in nastalo škodo pri tožeči stranki, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in po določbi 4. alineje 358. člena ZPP sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

13. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154.člena ZPP in 155. členom ZPP). Tožena stranka je v postopku v celoti uspela in zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške nagrade za postopek v višin 283,20 EUR.