Supreme Court dismisses appeal when lawyer's VAT status and VAT claim are not explicitly proven in documents.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Sodišča v sodnih postopkih načeloma priznavajo odvetnikom, ki so zavezanci za DDV, stroške, povečane za DDV. Vendar pa mora biti iz pooblastila ali druge predložene dokumentacije razvidno, da je odvetnik zavezanec za DDV, DDV pa mora v zahtevi za povrnitev stroškov tudi izrecno navesti. Ker tega v obravnavanem primeru tožnica (oziroma njen pooblaščenec) ni storila, ji je sodišče prve stopnje priznalo samo nagrado na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika.

[OBRAZLOŽITEV]

1. S sodbo, navedeno v uvodu tega sklepa, je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožničini tožbi, odpravilo odločbo Okrožnega sodišča v Celju, št. Bpp 536/2013 z dne 25. 3. 2013, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (I. točka izreka), ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje je odločitev o stroških utemeljilo s sklicevanjem na določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

3. Tožnica v pritožbi izpodbija samo odločitev o stroških postopka (II. točka izreka izpodbijane sodbe). Navaja, da je njen pooblaščenec odvetnik, vpisan v register zavezancev za DDV, zato bi mu sodišče prve stopnje moralo poleg nagrade v višini 350,00 EUR priznati tudi 22 % DDV.

K I. točki izreka:

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano II. točko izreka sodbe tožnici, ki jo je v obravnavanem primeru zastopal odvetnik, priznalo stroške v višini 350,00 EUR na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika.

6. Kot izhaja iz sodnega spisa je tožnica v tožbi (ki jo je vložila po odvetniku) zahtevala povrnitev stroškov upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stroški niso bili opredeljeno navedeni, kot to zahteva določba drugega odstavka 163. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS-1. V tožbi tožnica (oziroma njen pooblaščenec) tudi ni zahtevala, da se ji ob stroških oziroma nagradi odvetniku prizna tudi DDV. Tudi iz predloženega pooblastila za zastopanje ni razvidno, da bi bil tožničin pooblaščenec zavezanec za DDV.

7. Sodišča v sodnih postopkih načeloma priznavajo odvetnikom, ki so zavezanci za DDV, stroške, povečane za DDV. Vendar pa mora biti iz pooblastila ali druge predložene dokumentacije razvidno, da je odvetnik zavezanec za DDV, DDV pa mora v zahtevi za povrnitev stroškov tudi izrecno navesti.

8. Ker tega v obravnavanem primeru tožnica (oziroma njen pooblaščenec) ni storila, ji je sodišče prve stopnje priznalo samo nagrado na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika.

9. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1).

K II. točki izreka:

10. Ker tožnica s tožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (165. in 154. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).