Appeal dismissed; claim barred by 30-day statute of limitations for termination of employment contract under ZDR-1. Claim dismissed as time-barred under ZDR-1; appeal rejected due to preclusive nature of 30-day limitation period. Court upheld first-instance dismissal of claim filed after statutory 30-day limit expired. Claimant argued delay caused by employer's conduct, but court ruled limitation is preclusive and non-extendable. Appeal dismissed; claim barred by 30-day statute of limitations for termination of employment contract. Claim dismissed as time-barred under ZDR-1; appeal rejected due to preclusive nature of 30-day limitation period. Court upheld first-instance dismissal of claim filed after statutory 30-day limit expired. Claimant argued delay caused by employer's conduct, but court ruled limitation is preclusive and non-extendable.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožnik je uveljavil sodno varstvo po izteku 30 dnevnega roka iz določbe tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Zato je bilo potrebno tožnikovo tožbo kot prepozno zavreči.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo. Ugotovilo je, da tožnik skladno z določbo tretjega odstavka 200. člena ZDR ni vložil tožbe v roku 30 dni od prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

Tožnik se je zoper sklep pravočasno pritožil. Iz vsebine pritožbe je razvidno, da izpodbija sklep iz pritožbenega razloga zmotne in popolne ugotovitve dejanskega stanja po določbi 2. alinee prvega odstavka 338. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Tožnik priznava, da je vložil tožbo prepozno. Vendar bi moralo sodišče upoštevati dejstvo, da je vložil ugovor zoper nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi in se poskušal o tem vprašanju ustrezno dogovoriti s toženo stranko, pa je to ironično zavlačevala. Med strankama je pričakoval ustrezen dogovor, ki je običajen med normalnimi ljudmi. Poleg tega meni, da v njegovem primeru ni šlo za prostovoljno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno odločilo. S potekom predpisanega roka za vložitev tožbe je prenehala tožnikova pravica zahtevati sodno varstvo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijani sklep v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdanim sklepom ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja:

Sodišče prve stopnje je imelo v zadevi podlago za odločitev v določbi prvega odstavka 274. člena ZPP, po katerem predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim tožbo zavrže, če ugotovi, da je bila vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo. Takšen rok, v katerem mora biti vložena tožba zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, je opredeljen v določbi tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Po navedeni določbi lahko zahteva delavec pred pristojnim delovnim sodiščem ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca, v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice. Gre za zakonski rok, ki je prekluzivne narave, in na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas trajanja sodnega postopka. Pravočasnost vložitve tožbe pomeni procesno predpostavko, brez katere ni dopustno meritorno odločanje o zahtevku.

Iz navedb v tožbi oziroma odgovora na tožbo ter iz podatkov predloženih listin, je razvidno, da je tožnik dne 8. 5. 2013 podal pri toženi stranki pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi, s katero je tožena stranka dne 9. 5. 2013 soglašala, kar pomeni, da je tožniku prenehalo delovno razmerje dne 9. 5. 2013, pri čemer je tožena stranka tožnika z navedenim dnem tudi odjavila iz pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja. Tožnik se sicer v pritožbi sklicuje, da je dne 15. 5. 2015 naslovil na toženo stranko ugovor zoper prenehanje pogodbe o zaposlitvi, vendar pa se po ugotovitvi pritožbenega sodišča ni z ničemer izkazal, da ga je dejansko vložil, saj je tožena stranka navedla, da ga ni nikoli prejela. Poleg tega tožnik zgolj pavšalno navaja, da odpovedi ni podal prostovoljno oziroma da je bila s strani njegovega delodajalca izsiljena.

Vendar pa je v sporu za presojo dopustnosti sodnega varstva pomembno, da je tožnik vložil tožbo šele dne 29. 7. 2013. Zato pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijanem sklepu, da je tožnik glede na datum prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki z dnem 9. 5. 2013, uveljavil sodno varstvo po izteku 30 dnevnega roka iz določbe tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Iz teh razlogov je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je v zadevi tožbo kot prepozno zavrglo. Na tako sprejeto odločitev pa ne more vplivati zatrjevanje v pritožbi, da se je tožnik po odpovedi pogodbe o zaposlitvi poskušal ustrezno dogovoriti s toženo stranko oziroma da je ta z dogovorom odlašala, saj je moralo sodišče prve stopnje v zadevi po uradni dolžnosti paziti na predpisan zakonski rok za uveljavljanje sodnega varstva po odpovedani pogodbi, ki je prekluzivne narave in se ga ne more podaljševati.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče o morebitnih pritožbenih stroških ni odločilo, ker jih stranki v pritožbenem postopku nista priglasili.