Appeal dismissed; unpaid wages and severance upheld against employer's new damage claims.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Tožena stranka tožniku ni izplačala plače za vtoževane mesece, zato je tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati po odbitku predpisanih davkov in prispevkov sledeče neto zneske:

-569,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2008 dalje do plačila,

-569,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje do plačila,

-1.004,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2009 dalje do plačila,

-991,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2009 dalje do plačila,

-6.458,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2009 dalje do plačila,

vse v 8 dneh, pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 985,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (II. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka in navaja, da je tožnik kot odgovorna oseba komerciale bil dolžan uskladiti razmere med plačilnimi pogoji prodaje in pogoji nabave blaga. Ker je nastal terminski zamik v plačilnem prometu od 25-30 dni, je povzročilo trajno nelikvidnost družbe. Tudi v primeru izplačila po sodbi bi to ogrožalo poslovanje vsaj za 45 dni, kakor tudi izplačila osebnega dohodka in prispevkov. Navaja še, da je tožnik nepooblaščeno prodal službeni avtomobil, kljub temu, da je bil v odpovednem roku, ko je bila odgovorna oseba tožene stranke na dopustu. Avtomobil je prodal po knjigovodski ceni 3.902,69 EUR, čeprav je bila tržna cena cca 12.500,00 EUR in s tem oškodoval toženo stranko za 8.590,00 EUR. Isti dan je na stroške tožene stranke izvedel tudi generalni servis vozila v znesku 875,75 EUR. Nadalje tožena stranka navaja, da je tožnik od tožene stranke 26. 4. 2002 prejel brezobrestno posojilo v znesku 5.000,00 EUR, ki ga do sedaj ni vrnil. Zato tožena stranka zahteva vrnitev tega posojila s pripadajočimi zakonskimi obrestmi. Ker so zahtevki tožnika nastali pred vložitvijo odpovedi delovnega razmerja, se šteje, da je tožnik dolžan prvo poravnati svoje obveznosti do tožene stranke. Zato predlaga pobot obojestranskih obveznosti.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Pritožbene navedbe ne vplivajo na utemeljenost posameznih zahtevkov tožnika. Navaja, da navedbe tožene stranke na utemeljenost tožbenih zahtevkov nimajo nobenega vpliva ter gre za nedopustne novote, in bi morala tožena stranka uveljavljati plačilo škode v posebnem postopku. Gre za novote, pobot tega v pritožbi, pa ni mogoč. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik je zahteval plačilo odpravnine zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov, plačilo plače za mesec julij in avgust 2009 ter plačilo regresa za letni dopust za leto 2008 in 2009.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožena stranka tožniku ni izplačala odpravnine, katero mu je bila dolžna izplačati po določbi 109. člena Zakona o delovnem razmerju (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), kakor tudi da mu ni izplačala plače za julij in avgust 2009. Ugotovilo je tudi, da mu ni izplačala regresa za letni dopust za leto 2008 in 2009. Zato je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Tožena stranka v pritožbi ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožniku dolžna izplačati zahtevane zneske, šele v pritožbi pa navaja, da ji je tožnik povzročil škodo ter da ji ni vrnil posojila. Gre za nedovoljene pritožbene novote (337. člen ZPP). V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona. Pritožnik navedenim pogojem ni zadostil, zato pritožbeno sodišče tega pritožbenega razloga ni smelo obravnavati. Tožena stranka je tudi šele v pritožbi uveljavljala ugovor pobota. Ker ugovor pobota ni bil uveljavljen pred sodiščem prve stopnje, se ne more uveljavljati v pritožbi (tretji odstavek 337. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev v zadevi in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Glede na navedeno je v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, ker le-ta ni prispeval k rešitvi zadeve.