Partial pension denied to lawyer fully insured; simultaneous full and partial pension rights incompatible.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ker je bil tožnik v relevantnem času zavarovan v obveznem pokojninskem zavarovanju za polni delovni čas, mu delna pokojnina za polovični delovni čas ne more biti priznana (drugi odstavek 156. člena ZPIZ-1), saj oseba ne more biti istočasno polno zavarovana iz naslova starosti in obenem imetnik pravice do delne starostne pokojnine (torej iz že nastalega zavarovalnega primera).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 31. 5. 2011 in št. ... z dne 4. 5. 2011 ter se mu prizna pravica do delne pokojnine od 1. 3. 2011 dalje. Obenem je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je interpretacija drugega odstavka 156. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) napačna, da pa je popolnoma jasno, da nekdo ne more biti istočasno zavarovan in biti v pokoju iz istega temelja starostne pokojnine. Dejstva, da bi tožniku na dan, ko je bila izdana prva odločba toženca, prenehalo obvezno zavarovanje za štiri ure, ne bi nikakor mogel doseči, tudi ne z zahtevo za polovični delovni čas. Toženec odvetnikom tega tudi ne dovoli in izda v takem primeru negativno odločbo. Zato je vsaka utemeljitev, da je razlog za zavrnilno odločbo to, da tožnik ni podal zahteve za polovični delovni čas tožencu, napačna. Nikjer ni navedeno, da je potrebno dati zahtevo za zaposlitev za polovični delovni čas, ampak je le pogoj prenehanje obveznega zavarovanja. Sklicuje se na zadevo opr. št. V Ps 1339/2011, v kateri je sodišče odločilo, da se tožnici prizna pravica do delne pokojnine, ne glede na to, da ni bila zavarovana samo za polovični delovni čas. Edina razlika je bila ta, da je ona zahtevala, da se ji prizna zavarovanje za polovični delovni čas in so ji tako zahtevo pri tožencu zavrnili, tožnik pa takšne zahteve ni vložil. Oba pogoja, da bi dejansko bila zavarovana za polovični delovni čas, nista izpolnila ne eden ne drugi. V konkretnem primeru gre za sodno varstvo, ker tožniku ni bilo omogočeno s strani državnih organov, da se upokoji za polovični delovni čas. V imeniku odvetnikov je tožnik že od 1. 3. 2011 vpisan kot odvetnik s polovičnim delovnim časom in v trenutku, ko bi dobil pozitivno odločbo toženca, bi zahteval zavarovanje za polovični delovni čas.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa pritožba ne očita.

V tem postopku je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 31. 5. 2011 ter prvostopno odločbo št. ... z dne 4. 5. 2011. S citirano prvostopno odločbo je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do delne pokojnine, z dokončno odločbo z dne 31. 5. 2011 pa je zavrnil njegovo pritožbo zoper odločbo z dne 4. 5. 2011. Sodišče prve stopnje je takšno odločitev glede zavrnjene zahteve za priznanje pravice do delne pokojnine štelo za pravilno, vendar iz drugih razlogov, kot jih je štel toženec, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik pri tožencu dne 24. 12. 2010 vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine. Z dopolnitvijo navedene vloge z dne 22. 2. 2011 je tožnik tožencu predložil odločbo Odvetniške zbornice Slovenije št. ... z dne 1. 2. 2011. Iz te odločbe je razvidno, da tožnik od 1. 3. 2011 dalje opravlja odvetniško dejavnost le s polovico delovnega časa. Nadalje je sodišče kot nesporno ugotovilo, da je bil tožnik ob dokončnosti odločbe toženca z dne 31. 5. 2011 zavarovan v obveznem pokojninskem zavarovanju za polni delovni čas.

Po določbi prvega odstavka 58. člena ZPIZ-1 ima pravico do delne pokojnine zavarovanec, ki je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine in je v delovnem razmerju za največ polovico polnega delovnega časa. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 156. člena ZPIZ-1, ki v drugem odstavku določa, da je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine prenehanje obveznega zavarovanja, razen za vajence in osebe iz drugega odstavka 34. člena tega zakona. V primeru tožnika ne gre ne za vajenca ne za osebo iz drugega odstavka 34. člena tega zakona, temveč za osebo, ki opravlja odvetniško dejavnost kot svoboden poklic. Po Zakonu o odvetništvu se odvetništvo opravlja kot svoboden poklic, ki ga mora odvetnik opravljati dejansko in stalno. Odvetnik se svobodno odloča, kako bo opravljal svoj poklic, tudi glede tega, v kakšnem obsegu oziroma v kakšnem času.

Pravico do delne pokojnine ima z izpolnjevanjem ostalih pogojev določenih v ZPIZ-1 tisti odvetnik, ki svojo odvetniško dejavnost opravlja z največ polovico polnega delovnega časa in hkrati izpolnjuje še vse ostale pogoje določene v ZPIZ-1 za pridobitev pravice do pokojnine. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pravica do starostne pokojnine in enako pravica do delne pokojnine, vezana na prenehanje zavarovanja in ne samo na dejansko opravljanje dejavnosti v polovičnem delovnem času. Glede na določbo drugega odstavka 156. člena ZPIZ-1 oseba ne more biti istočasno polno zavarovana iz naslova starosti in obenem biti imetnik pravice do delne starostne pokojnine.

V konkretnem primeru je bistvo v tem, da je tožnik v relevantnem času še vedno obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan za polni delovni čas oziroma 40 ur in ne za skrajšani delovni čas. Prenehanje zavarovanja oziroma v konkretnem primeru, prenehanje zavarovanja za polni delovni čas in prijava v zavarovanje za skrajšani delovni čas, je glede na določbo 156. člena ZPIZ-1 eden izmed pogojev za priznanje pravice do pokojnine oziroma delne pokojnine.

Kljub temu, da pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje v zvezi s stališčem glede priznanja pravice do delne pokojnine tudi odvetnikom, pa zaradi neizpolnjevanja enega izmed kumulativnih pogojev za priznanje pravice do pokojnine oziroma delne pokojnine (prenehanje zavarovanja za polni delovni čas), tožnikovi pritožbi ni moglo ugoditi. Sodišče prve stopnje je pravilno tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo in se pri tem sklicevalo na stališče, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 16/2012 z dne 4. 9. 2012.

Pritožba pa se neutemeljeno sklicuje na drugo zadevo opr. št. Ps 1339/2011 z dne 23. 3. 2012, ker ne gre za isto dejansko in pravno stanje kot v tožnikovem primeru. V zadevi opr. št. Ps 1339/2011 je sodišče presojalo tudi odločbi toženca glede statusa tožnice v zvezi z zavarovanjem za polovico polnega delovnega časa in ne le odločbi glede priznanja pravice do delne pokojnine.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.