Social court dismissed claim for invalidity rights as only final administrative acts are admissible in social disputes.

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v drugem odstavku izreka razveljavi.

[JEDRO]

Predmet socialnega spora je lahko le dokončni upravni akt oziroma v primerih molka organa prvostopenjski upravni akt. Za odločanje o tem, da je toženec dolžan v roku 60 dni odločiti o tožnikovi pritožbi zoper odločbo prvostopenjskega organa, kar je tožnik skupaj s priznanjem invalidnine uveljavljal s tožbenim zahtevkom, niso izpolnjene procesne predpostavke.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov toženi zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 26. 3. 2012 in št. ... z dne 24. 11. 2011 in da se mu prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro (prvi odstavek). Obenem je odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 60 dni odločiti o tožnikovi pritožbi zoper odločbo njenega prvostopenjskega organa št. ... z dne 24. 11. 2011.

Zoper drugi odstavek izreka je vložil pritožbo toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče bistveno kršilo določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1), saj je odločilo izven vsebine, ki je lahko predmet socialnega spora. Sodišče lahko odloča zgolj o pravilnosti in zakonitosti odločbe v zvezi s postopkom, v katerem je odločeno z dokončno odločbo. V kolikor je sodišče štelo, da bi naj pri pritožbi v zvezi z invalidnino za telesno okvaro, šlo tudi za pritožbo zoper odločbo glede pravic iz invalidskega zavarovanja, ne bi šlo za dokončno odločbo v smislu 63. člena ZDSS-1, saj gre v zvezi z odločbo št. ... z dne 24. 11. 2011 o pravicah iz invalidskega zavarovanja, za prvostopenjsko odločbo. Navedena odločitev sodišča ne sodi v krog pristojnosti sodišča, kar predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 3. točke 2. odstavka 393. člena ZPP.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prišlo do bistvene kršitve postopka, ker je sodišče postopalo v nasprotju z določbo 63. člena ZDSS-1 ter v zvezi s to odločbo napačno uporabilo 2. odstavek 82. člena zakona.

V 63. členu ZDSS-1 je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti, v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih, zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.

Glede na citirano določbo pritožba pravilno opozarja, da je predmet socialnega spora lahko le dokončni upravni akt oziroma še v primerih tako imenovanega molka organa, vendar le pod pogoji iz 2. ali 3. odstavka 72. člena ZDSS-1. Torej, če pristojni drugostopenjski organ ni izdal upravnega akta o pritožbi stranke v zakonitem roku in če ga tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh (molk organa), sme stranka vložiti tožbo, kot bi bila njena pritožba zavrnjena (2. odstavek 72. člena). Po prejšnjem odstavku sme stranka ravnati tudi, če organ prve stopnje ne izda upravnega akta zoper katerega ni pritožbe (3. odstavek).

Nobena od navedenih procesnih predpostavk za obravnavanje zadeve v konkretnem primeru ni izpolnjena. Zato tudi ni podlage za presojo zadeve v procesnem smislu in za ugotavljanje, ali je toženec pravilno postopal, posledično pa tudi ni podlage za odločanje po 2. odstavku 82. člena ZDSS-1.

Pravice iz obveznega zavarovanja se uveljavljajo pri zavodu po Zakonu o splošnem upravnem postopku, če s tem zakonom ni drugače določeno (12. in 249. člen Zakona o pokojninske in invalidskem zavarovanju, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Pomeni, da primarno podlago za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, med katere sodijo tudi pravice iz invalidskega zavarovanja, predstavlja Zakon o splošnem upravnem postopku. Zakon o splošnem upravnem postopku med drugim jasno določa kako je potrebno postopati v primeru nejasnih vlog, določa pa tudi roke, v katerih je pristojni organ dolžan odločiti.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugodilo in kot nezakonit, v skladu s 354. členom ZPP, razveljavilo drugi odstavek izpodbijane sodbe.