Court partially allowed appeal reducing litigation costs by rejecting travel expenses for out-of-town counsel.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v točki II. izreka delno spremeni, tako da se stroški postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku znižajo z zneska 891,77 EUR na znesek 12,30 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 73,20 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od prvega dne po izteku tega roka do plačila.

[JEDRO]

Kot potrebni stroški za pravdo se ne upoštevajo stroški prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sedeža stranke oziroma sodišča.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje vzelo na znanje umik tožbe v delu, ki se nanaša na nadomestilo za neizkoriščen letni dopust in postopek v tem delu ustavilo (točka I. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 891,77 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka).

Zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka. Navaja, da odločitev sodišča prve stopnje ni skladna s načinom delitve stroškov postopka glede na uspeh strank v postopku. Sodišče prve stopnje je namreč odločilo, da je tožena stranka ob stroških postopka, ki jih je sodišče prve stopnje že ugotovilo s sklepom opr. št. Pd 338/2012 z dne 14. 6. 2013 dolžna povrniti še stroške za narok, ki je bil opravljen v ponovljenem postopku dne 3. 12. 2013. Na tem naroku je bilo potrebno odločiti le še o nadomestilu za neizrabljen letni dopust v znesku 291,45 EUR bruto, vendar do vsebinskega obravnavanja zadeve sploh ni prišlo, ker je tožnik tožbo v tem delu umaknil. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je tožnik s prepoznim umikom tožbe povzročil prihod pooblaščenca in prič na obravnavo. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa razveljavi in sodišču prve stopnje naloži, da stroške postopka znova odmeri.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjskega sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov zmotno uporabilo določbo 154. člena ZPP o odgovornosti za uspeh. Tožnik je s tožbo vtoževal znesek 18.185,32 EUR, končni rezultat pa je bil takšen (upoštevajoč tako sodbo in sklep sodišča prve stopnje opr. št. Pd 338/2012 z dne 14. 6. 2013, kot sodbo in sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 996/2013 z dne 14. 11. 2013 in izpodbijani sklep), da mu je bil dosojen znesek 10.828,08 EUR, kar pomeni, da njegov uspeh v tem sporu znaša 59,54 % in da je upravičen do povrnitve takšnega deleža utemeljeno priglašenih stroškov postopka. Obenem navedeno pomeni, da uspeh tožene stranke znaša 40,46 % in da je tudi ona upravičena do povrnitve takšnega deleža utemeljeno priglašenih stroškov postopka.

S sodbo in sklepom opr. št. Pd 338/2012 z dne 14. 6. 2013 je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da do takrat utemeljeno priglašeni stroški tožnika upoštevajoč določbe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) znašajo 1.203,00 EUR, zmotno pa je štelo, da utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke znašajo 1.415,16 EUR. Sodišče prve stopnje je toženi stranki neutemeljeno priznalo potne stroške za njenega pooblaščenca na relaciji A. - B. - A.. Tožena stranka sicer ima pravico, da si pooblaščenca izbere tudi izven območja svojega sedeža in sedeža sodišča prve stopnje, vendar pa ji nasprotna stranka ni dolžna povrniti višjih stroškov, ki izvirajo iz njene takšne odločitve. V skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za spor. Navedeno pomeni, da na naroku za glavno obravnavo 14. 6. 2013 utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke znašajo 1.210,92 EUR (nagrada za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT 510,90 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102 ZOdvT 471,60 EUR, stroški fotokopij po tar. št. 6000 ZOdvT 6,60 EUR, poštni in telekomunikacijski stroški v pavšalnem znesku 20,00 EUR in 20 % DDV v višini 201,82 EUR). Temu je potrebno prišteti še utemeljeno priglašene stroške v zvezi s pritožbo, ki jo je tožena stranka vložila zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje opr. št. Pd 338/2012 z dne 14. 6. 2013. Ti znašajo 565,60 EUR (nagrada postopek po tar. št. 3210 v višini 565,60 EUR in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR). Celotni utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke tako znašajo 1.776,52 EUR.

Sodišče prve stopnje bi moralo odločiti tudi o priglašenih stroških, ki so nastali v novem postopku potem, ko je pritožbeno sodišče delno razveljavilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje opr. št. Pd 338/2012 z dne 14. 6. 2013. V skladu z drugim odstavkom 14. člena ZOdvT odvetnik v sodnem postopku lahko prejme nagrado na vsaki stopnji. V 19. členu ZOdvT pa je izrecno določeno, da če je zadeva vrnjena v odločanje sodišču nižje stopnje, predstavlja postopek pred tem sodiščem novo stopnjo. Navedeno pomeni, da sta stranki v novem postopku upravičeni do še ene nagrade za narok, seveda ob upoštevanju spremenjene vrednosti spora.

V novem postopku je prišlo do umika tožbe, zato ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti nagrado za narok. Takšna odločitev bi bila pravilna le v primeru, če bi tožnik tožbo umaknil takoj po tistem, ko je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek in če bi bilo že odločeno o prejšnjih stroških postopka. Vendar pa tožnik ni zatrjeval, da bi tožbo umaknil potem, ko je tožena stranka izpolnila preostali del tožbenega zahtevka, zato bi bil glede na določbo prvega odstavka 158. člena ZPP tožnik tisti, ki bi moral toženi stranki povrniti stroške v zvezi z novim postopkom. Vendar pa je v tej zadevi situacija takšna, da je tudi stroške novega postopka potrebno prišteti celotnim dotlej priglašenim stroškom postopka in nato o celotnih stroških odločati glede na uspeh strank v sporu.

Tožena stranka je ob koncu naroka v novem postopku, ki je bil opravljen 3. 12. 2013, vložila stroškovnik, kakršnega je že predložila pred izdajo sodbe in sklepa opr. št. Pd 338/2012 z dne 14. 6. 2013, s tem, da je nanj z roko dopisala še potne stroške v višini kilometrine na relaciji A. - B. - A. za 3. 12. 2013 v višini 85,10 EUR. Navedeno pomeni, da je tožena stranka v novem postopku priglasila zgolj te stroške in da bi bilo možno priznati samo te stroške. Že zgoraj pa je razloženo, da tožena stranka ni upravičena od tožnika zahtevati povrnitve teh stroškov, saj ta ni dolžan nositi povišanih stroškov, ki izvirajo iz odločitve tožene stranke, da pooblaščenca poišče izven območja svojega sedeža in sedeža sodišča prve stopnje. Tožnik je za narok v novem postopku priglasil nagrado v višini 471,60 EUR, kar je napačno, saj je potrebno upoštevati, da je v ponovnem sojenju bilo potrebno odločiti le še o zahtevku za plačilo odškodnine (pravilno nadomestila) za neizrabljen letni dopust v znesku 221,45 EUR. Navedeno pomeni, da je kot vrednost spora v novem postopku potrebno upoštevati ta znesek. Nagrada za narok v skladu z tar. št. 3212 ZOdvT tako znaša 20,40 EUR (17,00 EUR X 1,2) in ne priglašenih 471,60 EUR. Temu je bilo potrebno dodati še 22 % DDV oziroma 4,48 EUR. Utemeljeno priglašeni stroški tožnika v novem postopku tako znašajo 24,88 EUR.

Celotno utemeljeno priglašeni stroški tožnika znašajo 1.227,88 EUR (1.203,00 EUR + 24,88 EUR), tožnik pa je upravičen do povrnitve 59,54 % tega zneska, kar znaša 731,08 EUR. Celotno utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke znašajo 1.776,52 EUR, tožena stranka pa je upravičena do 40,46 % tega zneska, kar znaša 718,78 EUR. Po medsebojnem pobotu obeh zneskov se pokaže, da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti stroške postopka v višini 12,30 EUR.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je stroške postopka, ki je tožena stranka dolžna povrniti tožniku znižalo z zneska 891,77 EUR na znesek 12,30 EUR.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Tožena stranka je s pritožbo skoraj v celoti uspela (uspela ni le glede 1,3 % izpodbijanih stroškov) uspela, zato je upravičena do povrnitve celotnih utemeljeno priglašenih stroškov pritožbenega postopka. Tožena stranka je nagrado za postopek nepravilno priglasila po tar. št. 3210 ZOdvT, saj se po tej tar. št. nagrada za postopek odmerja le v primeru, če gre za pritožbo zoper odločbo o glavni stvari. Tožena stranka pa se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka, zato je potrebno uporabiti tar. št. 3220 ZOdvT, po kateri nagrada za postopek za pritožbo zoper druge odločbe znaša 50,00 EUR. Pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT znaša 20 % nagrade, to je 10,00 EUR in ne priglašenih 13,76 EUR. Na oboje je potrebno prišteti še 22 % DDV, kar znaša 13,20 EUR. Celotno utemeljeni priglašeni stroški za pritožbo tako znašajo 73,20 EUR, kolikor je tožnik toženi stranki tudi dolžan povrniti.