Appeal court invalidates unlawful termination due to bankruptcy, remanding case for reintegration assessment.

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu:

- delno spremeni v točki I/1 izreka tako, da se glasi:

„1. Ugotovi se, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka s sklepom z dne 2. 11. 2010, nezakonita in se razveljavi.“

- delno razveljavi v nespremenjenem delu (v točkah I/2, 3 in II) izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Po 103. členu ZDR lahko stečajni oziroma likvidacijski upravitelj v stečajnem postopku ali postopku likvidacije, ki jo izvede sodišče, s petnajstdnevnim odpovednim rokom odpove pogodbe o zaposlitvi zaposlenim delavcem, katerih delo je postalo pri delodajalcu zaradi začetka stečajnega ali likvidacijskega postopka nepotrebno. Vendar pa mora pred odpovedjo pogodb o zaposlitvi večjemu številu delavcev izpolniti obveznosti iz 96., 97., 98., 99., 100. in 101. člena ZDR, kar pomeni, da je dolžan obveščati sindikat ter se z njim posvetovati, obveščati zavod za zaposlovanje in z njim sodelovati, pripraviti program razreševanja presežnih delavcev in upoštevati zakonsko določene kriterije za določitev presežnih delavcev, česar pa tožena stranka ni storila. Tožena stranka niti ni ugotavljala, ali je možno delavcem ponuditi ustrezno delo v drugih dejavnostih tožene stranke in tudi ni izpolnila svoje obveznosti iz 2. odstavka 103. člena, saj se s sindikati, ki so ustanovljeni pri delodajalcu, ni posvetovala o možnih načinih za preprečitev in omilitev števila odpovedi in o možnih ukrepih za preprečitev in omilitev škodljivih posledic. Zaradi tega je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo:

- primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ko ji jo je podala tožena stranka s sklepom z dne 2. 11. 2010 nezakonita in se razveljavi (točka I/1 izreka), da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 20. 11. 2010 in ji še traja, zato jo mora tožena stranka pozvati nazaj na delo, ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo in ji za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati pripadajoča bruto nadomestila plače, tako kot če bi delala, od njih odvesti in plačati davke in prispevke ter ji izplačati neto zneske nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje, to je od 19. dne v mesecu dalje do plačila, vse v roku 8 dni (točka I/2 izreka) in

- podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ji jo je podala tožena stranka s sklepom z dne 2. 11. 2010 nezakonita in se razveljavi (točka II/1 izreka), da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 20. 11. 2010 in je trajalo z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje (točka II/2 izreka), da ji je tožena stranka dolžna za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo, obračunati pripadajoče nadomestilo plače, kot če bi delala, odvesti in plačati z zakonom predpisane davke in prispevke ter ji izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska to je od 16. dne v mesecu za pretekli mesec, v 8 dneh (točka II/3 izreka) ter ji izplačati odškodnino v znesku desetih bruto plač, to je 5.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odpovedi dalje do plačila v roku 8 dni (točka II/4 izreka). Odločilo pa je tudi, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

Zoper sodbo, razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo nadomesti z novo, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje odločitve o stroških dalje. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Sodišče je pritrdilo navedbam tožnice, da začetek stečajnega postopka avtomatično ne pomeni prenehanja delovnega razmerja in da je potreben še nadaljnji pogoj, da je delo delavca nepotrebno. Tega postopka tožena stranka ni izvedla in tudi ni ugotavljala, ali je tožnico mogoče zaposliti na drugem ustreznem delu. Stečajna upraviteljica je izpovedala, da je bilo drugo ustrezno delo za tožnico delo čistilke, saj je bila ta dejavnost ukinjena šele po odpovedi. V kolikor pa bi sodišče ugotovilo, da reintegracija ni mogoča, bi pa moralo pri odločitvi uporabiti določilo 118. člena ZDR in tožnici priznati odškodnino namesto reintegracije.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, medtem ko se pritožba nanje le pavšalno sklicuje. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo in zaradi tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje prenehalo z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki ji je bila podana na podlagi 103. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Ker je tožena stranka pogodbe o zaposlitvi odpovedala vsem delavcem, saj je zaradi uvedbe stečajnega postopka izgubila licenco in je prenehala z opravljanjem dejavnosti varovanja, ji po stališču sodišča prve stopnje ni bilo potrebno upoštevati določb 2. odstavka 103. člena ZDR, po katerem mora stečajni oziroma likvidacijski upravitelj pred odpovedjo pogodb o zaposlitvi večjemu številu delavcev izpolniti obveznosti iz 1. in 3. odstavka 97. člena ZDR in se s sindikati pri delodajalcu posvetovati o možnih ukrepih za preprečitev in omilitev škodljivih posledic. Ker po stališču sodišča prve stopnje tožnici podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita, je zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek kot tudi podrednega.

Pritožba opravilno opozarja na to, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Po 103. členu ZDR lahko stečajni oziroma likvidacijski upravitelj v stečajnem postopku ali postopku likvidacije, ki jo izvede sodišče, s petnajstdnevnim odpovednim rokom odpove pogodbe o zaposlitvi zaposlenim delavcem, katerih delo je postalo pri delodajalcu zaradi začetka stečajnega ali likvidacijskega postopka nepotrebno. Vendar pa mora pred odpovedjo pogodb o zaposlitvi večjemu številu delavcev izpolniti obveznosti iz 96., 97., 98., 99., 100. in 101. člena ZDR, kar pomeni, da je dolžan obveščati sindikat ter se z njim posvetovati, obveščati zavod za zaposlovanje in z njim sodelovati, pripraviti program razreševanja presežnih delavcev in upoštevati zakonsko določene kriterije za določitev presežnih delavcev, česar pa tožena stranka ni storila. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da uvedba stečajnega postopka ne pomeni avtomatično tudi odpovedi pogodb o zaposlitvi, je pa materialno pravno zmotno ugotovilo, da je tožena stranka postopek izpeljala pravilno, saj je odpovedala pogodbe o zaposlitvi vsem delavcem. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, tožena stranka niti ni ugotavljala, ali je možno delavcem ponuditi ustrezno delo v drugih dejavnostih tožene stranke in tudi ni izpolnila svoje obveznosti iz 2. odstavka 103. člena, saj se s sindikati, ki so ustanovljeni pri delodajalcu, ni posvetovala o možnih načinih za preprečitev in omilitev števila odpovedi in o možnih ukrepih za preprečitev in omilitev škodljivih posledic. Zaradi tega pa je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 11. 2010 nezakonita in jo je potrebno razveljaviti.

Glede na svoje materialnopravno zmotno stališče sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je možna reintegracija tožnice. Če ta ni možna, bi moralo odločiti o tožničinem podrednem zahtevku, ki ga je prav tako preuranjeno zavrnilo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici in jo razveljavilo (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 5. alineo 358. člena ZPP), v preostalem izpodbijanem nespremenjenem delu pa je sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 355. členom ZPP). Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje zaradi svoje materialnopravno napačne odločitve določenih dejstev sploh ni ugotavljalo in zato tudi ni izvajalo potrebnih dokazov. Ker dejanskega stanja v tem delu sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, ne gre za dopolnitev dokaznega postopka, namen pritožbene obravnave pa ni izvedba dokaznega postopka v celoti. Zaradi tega je pritožbeno sodišče ocenilo, da samo ne more odpraviti navedenih pomanjkljivosti in je sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče naj v skladu z napotki pritožbenega sodišča ugotovi, ali je možna reintegracija tožnice in če ni možna, naj pogodbo o zaposlitvi razveže s sodbo, pri čemer naj bo datum razveze pogodbe o zaposlitvi dan odločitve sodišča prve stopnje, razen če bodo ugotovljene druge okoliščine. Po tem, ko bo tožeča stranka specificirala zneske nadomestila plače in drugih pravic iz delovnega razmerja, pa naj sodišče prve stopnje izvede potrebne dokaze in o zahtevkih tudi odloči.

Na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.