Appeal dismissed; insurance policy clause limiting fall coverage deemed valid and not void under mandatory law.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Določba 3. točke tretjega odstavka 4. člena Posebnih pogojev za zavarovanje odgovornosti PD-OD-08 toženke, ni v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralnimi načeli (86. člen v povezavi z 88. členom OZ), ker ne odstopa od splošnih določb 26. poglavja OZ, ki ureja zavarovalno pogodbo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino za nastalo škodo v višini 6.228,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2009 do plačila. Nadalje je odločilo, da je tožnik dolžan toženki v 15. dneh po prejemu sodbe povrniti pravdne stroške v znesku 5,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Odločitev sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo izpodbija tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pritožbi izpostavlja dejstvo, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev za zavrnitev tožbenega zahtevka neutemeljeno in nepravilno oprlo na vsebino 3. točke tretjega odstavka 4. člena Posebnih pogojev za zavarovanje odgovornosti - PD-OD-08 toženke, ki so veljali v času škodnega dogodka in v katerih je res v 3. točki tretjega odstavka 4. člena določeno, da je kritje osebne škode povezane s padci omejeno na 850,00 EUR, razen ko je pri oškodovancu ugotovljena stopnja trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini, ki presega 25 %, saj je to določilo nično. Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi zmotno zaključilo, da je ugovor delne ničnosti citiranega določila tožnika neutemeljen iz razloga, ker sta zavarovalno pogodbo sklenila zavarovanec in toženka in se po prepričanju sodišča samo zavarovanec lahko sklicuje na ničnost določil zavarovalne pogodbe, ne pa tožnik, ki ni pogodbena stranka, saj na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti in se lahko nanjo sklicuje vsaka zainteresirana oseba. Tožnik pa je več kot jasno in detajlno obrazložil ter utemeljil zakaj ugovarja delno ničnost v smislu 86. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in 88. člena OZ, saj določba 3. točke tretjega odstavka 4. člena Posebnih pogojev za zavarovanje odgovornosti - PD-OD-08 nasprotuje tako prisilnim predpisom, kakor tudi stališčem sodne prakse in pravne teorije. Pritožnik v pritožbi predlaga, da Višje sodišče v Mariboru spremeni izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženki naloži plačilo pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus zadeve pokaže, da prvostopno sodišče pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP, tožnik pa v pritožbi zgolj pavšalno uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato se pritožbenemu sodišču s tem ni potrebno ukvarjati.

6. Tožnik ima sicer prav, da ima v skladu z 92. členom OZ pravni interes ugovora delne ničnosti določila 3. točke tretjega odstavka 14. člena Posebnih pogojev za zavarovanje odgovornosti PD-OD-08 toženke. Ugotovitev delne ničnosti pogodbe bi tožniku omogočila možnost uveljavljanja odškodnine nad zneskom, ki je omejen na 850,00 EUR, zato je ocena sodišča prve stopnje, da je samo zavarovanec tisti, ki se lahko sklicuje na ničnost določil zavarovalne pogodbe, ne pa tožnik, ki sploh ni pogodbena stranka, materialnopravno napačna. Navedeno pa ni vplivalo na pravilno odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka, saj je sporna določba 3. točke tretjega odstavka 4. člena Posebnih pogojev za zavarovanje odgovornosti PD-OD-08 toženke, ki določa: „V okviru zavarovalne vsote navedene na polici, je kritje za osebne škode povezane s padci na tleh, podih, poteh, pločnikih, stopnicah, z lestev, streh, okenskih polic, dreves in pri drugih delih na višini (npr. zaradi mokrosti, spolzkosti, poledenelosti in drugo) omejeno na 850,00 EUR, razen v primerih, ko je pri oškodovancu ugotovljena stopnja trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini, ki presega 25 %“, odraz pogodbene volje obeh pogodbenih strank. Pogodbena volja izražena v citirani določbi ni v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralnimi načeli (86. člen v povezavi z 88. členom OZ), ker ne odstopa od splošnih določb 26. poglavja OZ, ki ureja zavarovalno pogodbo.

7. Iz navedenih razlogov pritožba tožnika ni utemeljena, zaradi česar jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava potrdilo na podlagi 353. člena ZPP, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

8. O stroških ni bilo odločeno, saj jih pritožnik ni priglasil.