Appeal allowed; first-instance court reversed judgment and remanded case due to procedural error and incomplete medical assessment.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Tožnik s končano poklicno šolo - kvalificirani tesar, ki je opravljal terenska dela kot pomožni delavec, je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma lažje fizično delo, pretežno sede, na ravnem (brez pogostega plezanja ali vzpenjanja, brez nevarnosti za padce), brez pogostega sklanjanja in daljše hoje. Zaradi takšnih omejitev pri delu obstaja dvom o delih, ki jih v okviru poklica sploh še lahko opravlja, zato je treba ugotoviti, ali je podana poklicna invalidnost.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 28. 3. 2012 in št. ... z dne 23. 12. 2011 ter da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu od 27. 3. 2007 dalje in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je netočna ugotovitev v mnenju invalidske komisije I. stopnje, v katerem je navedeno, da je pri tožniku od 23. 7. 2007 dalje podana invalidnost zaradi posledic bolezni, prav tako pa zapisane omejitve v tem mnenju ne ustrezajo omejitvam iz mnenja komisije v letu 1997. Opozarja, da je bila tožniku z odločbo hrvaškega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja priznana pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine zaradi profesionalne nesposobnosti za delo. Do teh bistvenih navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo, glede vzroka invalidnosti pa je prezrlo odločbo tožene stranke iz leta 1997, iz katere izhaja, da je tožnikova invalidnost posledica poškodbe pri delu. Prvostopenjsko sodišče je zato s potrditvijo odločitve tožene stranke o kombiniranem vzroku invalidnosti poseglo v dokončno in pravnomočno odločbo tožene stranke iz leta 1997, kar je nedopustno. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati odločbo hrvaškega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Poleg tega prvostopenjsko sodišče ni odločilo o dokaznem predlogu tožnika za postavitev izvedenca medicinske stroke. Dokaznega predloga ni zavrnilo, zaradi česar je storilo bistveno kršitev določb postopka. Tožnik vztraja, da za pridobitno delo ni sposoben, zaradi česar mu pripada sorazmerni del invalidske pokojnine v posledici poškodbe pri delu. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da prvostopenjsko sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, ki jih je uveljavljala tožnik v pritožbi, in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici česar tudi ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja.

Po prvem odstavku 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami) je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Zakon v okviru te definicije invalide razvršča v tri kategorije, v odvisnosti od tega, kakšne so pridobitne zmožnosti zavarovanca nasploh oziroma kakšne so njegove poklicne delovne zmožnosti za delo v svojem poklicu, kot je opredeljen v tretjem odstavku 60. člena ZPIZ-1.

V predsodnem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik (s končano poklicno šolo - kvalificirani tesar), ki je opravljal terenska dela kot pomožni delavec, zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma lažje fizično delo, pretežno sede, na ravnem (brez pogostega plezanja ali vzpenjanja, brez nevarnosti za padce), brez pogostega sklanjanja in daljše hoje. Ob ugotovitvi III. kategorije invalidnosti zaradi bolezni mu s prvostopenjsko odločbo tožene stranke ni bila priznana pravica do (sorazmernega dela) invalidske pokojnine.

Iz izvedenih listinskih dokazov pred sodiščem prve stopnje sicer ne izhaja, da tožnik ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela oziroma da pri njem ni preostale delovne zmožnosti, zaradi katere bi bila ustrezna razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti po 60. členu ZPIZ-1. Vendar pa tožnikov poklic tesarja v zvezi navedenimi omejitvami zbuja resen in utemeljen dvom o zaključkih tožene stranke glede podanosti invalidnosti III. kategorije in posledično o delih, ki ji tožnik v okviru poklica sploh še lahko opravlja, s čimer ostaja odprto vprašanje, ali tožnik morebiti ni upravičen do razvrstitve v II. kategorijo invalidnosti. Iz priložene odločbe hrvaškega nosilca zdravstvenega zavarovanja izhaja, da je pri tožniku ugotovljena profesionalna nesposobnost za delo. Ker se je sodišče prve stopnje, zlasti zaradi sklicevanja na mnenji invalidske komisije in hrvaško zdravniško mnenje, ukvarjalo le vprašanjem popolne izgube delazmožnosti v okviru I. kategorije invalidnosti, je ostalo dejansko stanje glede preostale tožnikove delazmožnosti, ki se po drugem odstavku 61. člena ZPIZ-1 ugotavlja pri invalidnosti II. in III. kategorije, nepopolno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek ter s pridobitvijo dopolnilnega mnenja izvedenskega organa tožene stranke, po potrebi pa z izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke, razčistiti vprašanje preostale delovne zmožnosti tožnika oziroma ugotoviti, ali pri njem ni morebiti podana poklicna invalidnost. Če bo ugotovilo, da gre za tako stanje, bo od izvedenskega organa oziroma izvedenca zahtevalo, da poda mnenje o vzroku invalidnosti, saj iz izreka prvostopenjske odločbe tožene stranke izhaja, da je tožnikova invalidnost posledica bolezni, iz mnenja komisije II. stopnje pa, da gre za kombinirani vzrok invalidnosti. Glede priznanja pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine bo v primeru ugotovljene poklicne invalidnosti razčistilo tudi, ali tožnik izpolnjuje ostale pogoje za priznanje te pravice skladno z določbami ZPIZ-1.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.