Appeal dismissed; failure to file objection under Art. 312 OZ bars waiver of insurance premium claims.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Brez izjave po 312. členu OZ ne more priti do pobotanja terjatev.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 120015/2011 z dne 23. 8. 2011, po katerem toženec dolguje tožnici 415,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2011 dalje in 53,52 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2011 dalje. Tožencu je naložilo, da mora tožnici povrniti tudi 46,00 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Toženec se je pravočasno pritožil. V pritožbi se sklicuje na „oba“ pritožbena razloga, ki sta dopustna v sporu majhne vrednosti. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Sodba namreč temelji na materialnopravno zmotni tezi, da toženec kot leasingojemalec tako ali tako ne bi bil upravičen do odškodnine po zavarovalni polici. Vrhovno sodišče RS je v sodbi II Ips 237/2008 zavzelo temu nasprotno stališče. Morebitne neplačane premije bi bilo treba pobotati z izplačilom odškodnine. Čeprav se je tožnica zavezala, da bo ob nastopu zavarovalnega primera izplačala odškodnino, tega dotlej še ni storila. Toženec zato vztraja, da ga tožnica ni upravičena terjati za obroke, ki so zapadli po nastanku zavarovalnega primera.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), drugih pa toženec, čeprav se izrecno pritožuje tudi zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, v pritožbi opredeljeno ne uveljavlja.

6. Glede na dejansko podlago tega spora je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožencu naložilo, da mora tožnici plačati še preostale, doslej neporavnane obroke zavarovalne premije. Dejstvo, da je zavezanec za plačilo zavarovalne premije toženec, ni sporno. Toženec se dolgovanemu plačilu ne more izogniti s sklicevanjem na nastanek zavarovalnega primera. Nasprotno, po tretjem odstavku 25. člena tožničinih Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-07 (v nadaljevanju Splošni pogoji) v takem primeru zapadejo v plačilo vsi premijski obroki tekočega zavarovalnega obdobja. Toženec tudi ni dokazal, da je izpolnil predpisane pogoje za povračilo premije v skladu s 27. členom tožničinih Splošnih pogojev. Predvsem pa v pravdi ni uveljavljal pobotnega ugovora, niti ni izkazal, da je pred pravdo na tožnico naslovil pobotno izjavo. Brez takšne izjave po 312. členu Obligacijskega zakonika (OZ) ne more priti do pobotanja terjatev.

7. Brez pomena je tudi toženčevo sklicevanje na splošno določbo o zavarovalni pogodbi iz 921. člena OZ. Ni dvoma, da je pogodbena obveznost zavarovalnice izplačati zavarovalnino ali odškodnino, ko nastane zavarovalni primer, vendar tožencu ni uspelo izpodbiti tožničine trditve, da njegova škoda v obravnavanem primeru ni bila krita z zavarovalno polico.

8. Končno ni utemeljeno niti pritožbeno sklicevanje na judikat revizijskega sodišča, saj toženec ni dokazal, da gre za primerljivo zadevo. Samo kadar pogodba o leasingu vsebuje opcijo odkupa stvari in s tem prevzame značilnosti prodajne pogodbe, se šteje, da leasingojemalec, čeprav ni pravni ampak le ekonomski lastnik, nosi vse tipične rizike lastnika in je zato upravičen do povrnitve škode na podlagi zavarovalne pogodbe. Ker toženec pogodbe o leasingu ni predložil, mu je sodišče prve stopnje upravičeno odreklo aktivno legitimacijo za uveljavljanje zavarovalnine. Poleg tega je po presoji pritožbenega sodišča razpravljanje o toženčevi pravici do zavarovalnine odveč: sodišče prve stopnje je o njej že odločalo v drugi pravdi, v tej pravdi pa toženec pobotnega ugovora ni uveljavljal. Tožničina terjatev potemtakem še ni mogla prenehati.

9. Ker pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v zvezi s 442. členom istega zakona potrdilo prvo sodbo.

10. Odločitev o zavrnitvi pritožbe vključuje tudi priglašene pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP). Toženec je s pritožbo propadel, zato mora svoje pritožbene stroške kriti sam.