Appeal partially allowed; interim order cannot affect execution proceedings unless procedural defects exist.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court partially allowed the appeal, vacating the first-instance decision regarding the interim order while upholding the rejection of other claims. The appellant argued that the lower court incorrectly prevented an interim measure to secure a monetary claim during ongoing execution proceedings. The court ruled that interim orders in civil litigation cannot influence execution processes, which are governed exclusively by the Enforcement and Security Act, but found a critical procedural defect where the lower court failed to address the appellant's specific request for asset freezing.
Legislator headnote
AI generatedZakon o pravdnem postopku (ZPP); Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ): An interim order issued in civil proceedings cannot affect the course of execution proceedings; however, an appeal is valid if the lower court omitted essential reasoning or failed to address specific requests, constituting a fundamental procedural violation.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožbi se delno ugodi in se odločitev sodišča prve stopnje v I./1 in II. razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločitev, v ostalem (I./2 in 3) se pritožba zavrne in se sklep v nerazveljavljenem delu potrdi.
II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.
[JEDRO]
Pravdno sodišče z izdajo začasne odredbe ne more vplivati na tek izvršilnega postopka, ki že teče pred izvršilnim sodiščem. Na tek izvršilnega postopka je mogoče vplivati samo s sredstvi, ki jih omogoča ZIZ, kamor pa začasna odredba, izdana v pravdnem postopku ne sodi.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja nedenarne terjatve s prepovedjo tožencu S. S., da razpolaga s kupnino, prejeto od prodaje deleža nepremičnine ID znak 000 do ½ v izvršilnem postopku 2645 VL 1519942009-41 in vseh pridruženih postopkih izvršbe (I./1) ter zavrnilo predlog, da Okrajnemu sodišču v Ljubljani naloži, da je dolžno kupnino od prodaje nepremičnin v izvršilnem postopku 2645 VL 151994/2009 zadržati na računu sodišča vse do pravnomočno zaključenega zapuščinskega postopka, ki teče pod opr. št. IV D 1297/2012 pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani (I./2).
2. Tožeča stranka je proti takšni odločitvi sodišča prve stopnje vložila pritožbo po svoji odvetnici zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlagani začasni odredbi za zavarovanje nedenarne terjatve v celoti ugodi. V obrazložitvi navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da želi tožnica s predlagano začasno odredbo doseči nedopusten odlog izvršbe in pa poseganje pravdnega sodišča v izvršilni postopek. Zato je tudi zmoten materialnopravni zaključek, da so predlagana sredstva zavarovanja nedopustna. Upnik zaradi zadržanja dela kupnine, ki bi po prodaji nepremičnine ostal dolžniku ne bi bil z ničemer prikrajšan pri poplačilu, dolžnik pa ne bi mogel izigrati tožnice v tem pravdnem postopku.
3. Pritožba je delno utemeljena.
4. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa pravilno navedlo, da pravdno sodišče z izdajo začasne odredbe ne more vplivati na tek izvršilnega postopka, ki že teče pred izvršilnim sodiščem. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in je pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti. Na tek izvršilnega postopka je mogoče vplivati samo s sredstvi, ki jih omogoča Zakon o izvršbi in zavarovanju, kamor pa začasna odredba, izdana v pravdnem postopku ne sodi. Pritožnica je sodišču prve stopnje predlagala, naj kupnino od prodaje nepremičnine zadrži na računu sodišča do pravnomočno zaključenega zapuščinskega postopka, kar nedvomno predstavlja nedovoljen poseg v tek izvršilnega postopka. Sicer pa je potrebno še dodati, da pritožnica v predlogu z začasno odredbo zasleduje zavarovanje denarne terjatve, ki je v tem pravdnem postopku zoper toženca sploh ne uveljavlja in je tudi zato pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je predlog za izdajo začasne odredbe v I./2 zavrnilo.
5. Ker je ob reševanju pritožbe tožeče stranke, pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo po uradni dolžnosti, v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, je mimo pritožbenih uveljavljanih razlogov ugotovilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani sklep namreč za zavrnitev odločitve sodišča prve stopnje v I./1 ne vsebuje nikakršnih razlogov. Sodišče prve stopnje je tako kot predlagateljica spregledalo, da je ta pravzaprav predlagala dve različni vrsti zavarovanja in se do predloga, naj sodišče tožencu prepove razpolaganje z kupnino, ki jo bo prejel od prodane nepremičnine sploh ni opredelilo. Zato je bilo pritožbeno sodišče dolžno v zgoraj navedenem obsegu pritožbi ugoditi in odločitev sodišča v I./1 razveljaviti, posledično pa tudi odločitev o stroških postopka (II.) in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. Navedene pomanjkljivosti namreč sodišče druge stopnje ne more odpraviti, ne da bi pravdnim strankam odvzelo pravico do pravnega sredstva (354. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
6. Ker pa so pritožbene navedbe tožnice neutemeljene je pritožbeno sodišče pritožbo zoper I./2 in 3 zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu (353. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).