Appeal dismissed; right of way based on court settlement prevails over property rights claim.

I. Pritožba se zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ker toženci tožnikov ne vznemirjajo protipravno (pravica do hoje in vožnje temelji na sodni poravnavi), je bilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrniti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo zavrnilo zahtevek tožnikov, da morajo tožene stranke opustiti vsakršno ravnanje, s katerim posegajo v lastninsko pravico tožečih strank, parc. št. 1286/12 in 1286/13 obe k.o. X, še posebej pa so dolžne opustiti hojo in vožnjo po navedenih parcelah. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženim strankam povrniti 609,00 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožila tožeča stranka. Navaja, da se sodišče ni izreklo o dejstvu, da na spornih nepremičninah ni vpisana nobena omejitev, ki bi bila podlaga za poseganje toženih strank v lastninsko pravico tožnikov. Sodišče pri odločitvi ni upoštevalo oziroma podcenilo je, da je lastninska pravica ustavna kategorija. Preveliko težo je posvetilo institutu posesti. Sklicuje se na odločbo VSM 0020994. Sodišče se sklicuje na zamudni sklep II P 3482/2006 z dne 26. 1. 2007 in sodno poravnavo z dne 13. 7. 2007, spregleda pa, da je sporazum sklenjen za določen čas, do konca denacionalizacijskega postopka. Sodišče se tudi ni izreklo o judikatu VSL II Cp 117/2011. Nadalje očita sodišču, da ni tehtalo sorazmernosti posegov. Sporni parceli sta nezazidani stavbni zemljišči. Toženci tožnikoma zaradi poti onemogočajo ekonomsko izkoriščanje svoje lastnine. Sodišče ob ogledu tega ni videlo, pa bi moralo. Ker sodišče očitno nima teh znanj bi moralo angažirati ustreznega izvedenca. Tožena stranka pa ima možnost dostopa do svoje parcele preko parcel v lasti občine Ig, in sicer po parceli št. 1286/7. Sodišče ni tehtalo, kakšna škoda nastaja tožnikoma in kakšne koristi imajo toženci in je odločilo nepravično. Opozarja še na ugotovitve sodišča v navedeni sodbi na strani 6, ki so netočne in pavšalizirane, na primer, ali je edini dostop do parcele tožencev možen po parceli tožnikov ali ne, ali je možno voziti kje drugje, itd. Pritožnika predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi ter ugodi tožbenemu zahtevku tožnikov oziroma sodbo razveljavi in jo vrne prvemu sodišču v ponovno sojenje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Zavrača pritožbene navedbe tožeče stranke in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama obstaja spor o tem, ali toženci s tem, da se vozijo in hodijo po poti, ki poteka po parc. št. 1286/12 in 1286/13 obe k.o. X v lasti tožeče stranke, le-to protipravno vznemirjajo. Drži pritožbena navedba, da na spornih parcelah v zemljiški knjigi kakršnakoli omejitev v breme lastnikov in v korist tožene stranke ni vpisana. A je dejstvo, da tožena stranka po tej poti vozi in hodi. Ne drži pa nadalje navedba v pritožbi, da toženci nimajo pravnega naslova za uporabo poti. V zvezi s tem se sodišče utemeljeno sklicuje na sodno poravnavo v zadevi I P 1816/2006 z dne 13. 4. 2007 (priloga B 12). V tej poravnavi so se A. C., G. C. in A. C. zavezali nepogojno in pod izvršbo, da ne bodo posegali v posest obstoječe poti ter uporabe greznice. Zaveza pa ni vezana na določen čas, kot napačno trdi pritožba. Že zato, ker po povedanem toženci tožnikov ne vznemirjajo protipravno (pravica do hoje in vožnje temelji na sodni poravnavi), je bilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrniti.

6. Očitno pa je sodišče kot predhodno vprašanje, ki velja le v tej zadevi, ugotovilo, da do hiše tožencev vodi le sporna pot (toženci sicer predlagajo določitev nujne poti v nepravdnem postopku). Nepremičnina tožencev po ugotovitvi sodišča nima za redno rabo potrebne povezave z javno cesto (88. člen SPZ). Sodišče je v tem postopku tudi ugotovilo, da bi bila izgradnja poti po drugih nepremičninah povezana z nesorazmernimi stroški. Do takih zaključkov je prišlo sodišče na podlagi ogleda poti na kraju samem. Ugotovitve niso pavšalizirane. Sodišče pa ima sposobnost, da je videlo, da do hiše tožencev poteka le ena (sporna) utrjena pot, zato izvedenec ustrezne stroke v tem postopku in tej fazi ni bil potreben.

7. Glede vprašanja oziroma možnosti ekonomskega izkoriščanja spornih parcel pa je sodišče ugotovilo, da tožnika v času odločanja s spornima parcelama ne moreta razpolagati – parceli sta obremenjeni s hipoteko in prepovedjo odtujitve in obremenitve. Sklicevanje pritožnikov na zadevi VSM 0020994 in II Ips 117/2011 ni utemeljeno, ker v teh zadevah ne gre za podobno situacijo kot v obravnavanem primeru. Na ostale pritožbene navedbe tožnikov pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena za rešitev zadeve (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožba po povedanem ni utemeljena in ker sodišče tudi ni storilo nepravilnosti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

8. Odločilo je tudi, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo, ki ga je podala tožena stranka pa ni pripomogel k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji. Bil je nepotreben.