Appeal dismissed; statutory text mandates primary use of spatial acts, making other criteria subsidiary only.

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (3. točka izreka) potrdi.

[JEDRO]

Zakonska dikcija 7. člena ZVEtL je jasna in ne pušča možnosti za interpretacijo, da bi moralo sodišče vselej upoštevati kriterije iz 1. do 3. točke četrtega odstavka 7. člena ZVEtL in ne zgolj subsidiarno (torej če pripadajočega zemljišča na podlagi dokumentacije ni mogoče določiti). Z zapisom zakonske norme „Če pripadajočega zemljišča na tak način ni mogoče ugotoviti...“ je zakonodajalec nedvomno predpisal primarno uporabo kriterija za določitev pripadajočega zemljišča na podlagi prostorskih aktov ali upravnih dovoljenj, drugih kriterijev (tj. vseh okoliščin primera - dostopne poti, dovozi, parkirni prostori, prostori za smetnjake, prostori za igro ter podobno in pretekla raba zemljišča) pa šele, če ti ne bi bili dosegljivi ali jih ne bi bilo mogoče uporabiti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je kot pripadajoče zemljišče k stavbi na naslovu V., ID stavbe: 000, ki stoji na parc. št. 3276/0, k. o. X., določilo zemljiško parcelo št. 3275/1, k. o. X., ID znak 000, kot splošni skupni del navedene stavbe, ter sklenilo, da se navedena parcela v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka določitve pripadajočega zemljišča vpiše v zemljiško knjigo kot splošni skupni del stavbe na naslovu V., ki je v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov te stavbe. Obenem je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog, da se kot pripadajoče zemljišče k isti stavbi določi tudi zemljiška parcela št. 3275/2, k. o. X., ID znak 000.

2. Predlagatelji v pravočasni pritožbi izpodbijajo zavrnilni del sklepa. Sodišču prve stopnje očitajo, da ni upoštevalo vseh ugotovitev izvedenke niti ugotovitev, do katerih je prišlo med ogledom. Kot je bilo ugotovljeno, na parceli št. 3275/2, k .o. X., namreč stojijo garaže in nadstreški, ki so jih zgradili ter jih uporabljajo stanovalci stavbe na naslovu V.. Ne glede na dejstvo, da v prostorskih aktih in upravnih dovoljenjih sporna parcela ni navedena kot pripadajoče zemljišče k stavbi, se ta že več kot 50 let uporablja kot taka. V nadaljevanju podajajo materialnopravno razlago kriterijev, na podlagi katerih sodišče določi pripadajoče zemljišče. Mnenje pritožnikov je moč strniti v trditev, da lahko odločitev sodišča glede obsega pripadajočega zemljišča presega obseg tistega zemljišča, ki je (bilo) kot pripadajoče zemljišče določeno v prostorskih aktih in upravnih dovoljenjih (na podlagi slednjih dokumentov iz časa gradnje se določi le minimalen obseg pripadajočega zemljišča). Upoštevanje tistega zemljišča, ki predstavlja dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in podobno ter upoštevanje pretekle rabe zemljišča sta po mnenju pritožnikov namreč dodatna kriterija, ki ju mora sodišče vedno upoštevati (in ne le morebiti subsidiarna kriterija za primer, če pripadajočega zemljišča ni mogoče določiti na podlagi upravnih dovoljenj in prostorskih aktov). Ker lastniki stanovanj na naslovu V. nimajo druge možnosti za parkiranje in za dostop do stavbe z avtomobilom kot prek spornega zemljišča, so navedeni kriteriji izpolnjeni. Pretekla raba parcele št. 3275/2, k. o. X., za navedeni namen v postopku ni bila sporna. Priznavajo, da te parcele na podlagi prostorskih aktov in upravnih dovoljenj ni mogoče določiti kot pripadajoče zemljišče, a poudarjajo, da to ne pomeni, da ta parcela nima položaja pripadajočega zemljišča (takšen položaj ji daje četrti odstavek 7. člena ZVEtL). Opozarjajo še, da je bila parcela št. 3275, k. o. X., nekoč enotna, v času teka predmetnega postopka pa razdeljena na parceli št. 3275/1 in št. 3275/2 (navedeno predstavlja razlog za odstopanje od siceršnje gradbene linije sosednjih parcel, ki je tako že vseskozi drugačna kot pri predmetni parceli). Predlagajo ustrezno spremembo izpodbijanega sklepa.

3. Nasprotna udeleženka je na vročeno pritožbo pravočasno odgovorila, zavrača pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Šesti odstavek 30. člena ZVEtL, ki ureja način in merila odmere pripadajočega zemljišča za stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003, določa, da v takšnih primerih, ko pripadajočega zemljišča ni mogoče določiti na podlagi prostorskih aktov in upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali drugih upravnih dovoljenj, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče, sodišče pri določitvi pripadajočega zemljišča (ne glede na določbo 3. točke četrtega odstavka 7. člena ZVEtL) upošteva merila in pogoje iz tistih prostorskih aktov, ki so veljali v času izgradnje stavbe. Že iz povzetega zakonskega besedila izhaja, da sodišče za takšne stavbe določi pripadajoče zemljišče prvenstveno na podlagi prostorskih aktov in upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena (ter tudi drugih upravnih dovoljenj, s katerimi je bilo takšno zemljišče določeno). ZVEtL sicer za določitev pripadajočega zemljišča k tovrstni stavbi v 30. členu napotuje sodišče na uporabo kriterijev iz 7. člena ZVEtL, ki v četrtem odstavku določa, da se za zemljišče, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe in se zato v postopku pred sodiščem določi kot pripadajoče zemljišče k stavbi, šteje tisto zemljišče, ki je bilo kot tako načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali v drugih upravnih aktih, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče. Če pripadajočega zemljišča na tak način ni mogoče ugotoviti, ga določi sodišče, upoštevajoč vse okoliščine primera (zlasti tisto zemljišče, ki predstavlja dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro ter podobno in preteklo rabo zemljišča).

6. Iz jezikovne razlage povzetega zakonskega besedila izhaja, da sodišče odmeri pripadajoče zemljišče, upoštevaje namen zemljišča in glede na preteklo rabo zemljišča šele, če prostorski akti in upravna dovoljenja niso dosegljivi ali jih iz kakršnih koli razlogov ni mogoče uporabiti. Ker so prostorski akti in upravna dovoljenja v zvezi z gradnjo stavbe na naslovu V. dosegljivi (priloženi so izvedenskemu mnenju LUZ na list. št. 69 – 93, pritožniki pa njihovemu obstoju niti ne oporekajo) in je na njihovi podlagi mogoče določiti pripadajoče zemljišče, je prvo sodišče pravilno odločilo, da k stavbi na naslovu V. sodi zgolj parcela št. 3275/1, k. o. X.. Zakonska dikcija je jasna in ne pušča možnosti za interpretacijo, kot jo ponujajo predlagatelji, in sicer, da bi moralo sodišče prve stopnje vselej upoštevati kriterije iz 1. do 3. točke četrtega odstavka 7. člena ZVEtL in ne zgolj subsidiarno (torej če pripadajočega zemljišča na podlagi dokumentacije ni mogoče določiti). Z zapisom zakonske norme „Če pripadajočega zemljišča na tak način ni mogoče ugotoviti...“ je zakonodajalec nedvomno predpisal primarno uporabo kriterija za določitev pripadajočega zemljišča na podlagi prostorskih aktov ali upravnih dovoljenj, drugih kriterijev pa šele, če ti ne bi bili dosegljivi ali jih ne bi bilo mogoče uporabiti (1).

7. Iz pojasnjenega sledi, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, zato je neutemeljena pritožbena navedba, ki sodišču prve stopnje očita nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, češ da ni upoštevalo ugotovitev izvedenke ter svojih ugotovitev ob ogledu. Dejstvi, da na parceli, za katero bi predlagatelji radi, da se prav tako določi kot pripadajoče zemljišče, stojijo nadstreški in garaže, ki so jih zgradili in jih uporabljajo lastniki stavbe na parceli št. 3276, k. o. X., nista pravno odločilni. Sodišče prve stopnje je namreč pripadajoče zemljišče določilo na podlagi prostorskih aktov ali upravnih dovoljenj, in ne na podlagi subsidiarnih kriterijev, kjer pa bi ti dve dejstvi bili pravno pomembni. V pritožbi zatrjevani dejstvi, da predlagatelji to parcelo uporabljajo že 50 let in da druge možnosti za dostop do svoje parcele nimajo, so lahko osnova za kak drug sodni postopek (pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja/določitev nujne poti), določb ZVEtL pa v namen, ki presega njegov domet, ni mogoče zlorabljati.

8. Pritožniki navajajo še, da sta bili parceli št. 3275/1 in 3275/2, k. o. X., nekoč enotni, kar, kot trdijo, nakazuje na to, da je pri določanju pripadajočega zemljišča v konkretnem primeru treba odstopiti od sicer enotne linije meje pripadajočega zemljišča sosednjih nepremičnin (ta se z linijo sosednjih parcel pri predmetnem zemljišču zaključi s koncem parcele št. 3275/1, k. o. X.). Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je pri odločanju o predmetnem predlogu relevantno le zemljiškoknjižno stanje parcel v času, ko je bila stavba zgrajena. V konkretnem primeru ni (bilo) sporno, da parcela št. 3275/2, k. o. X., ni bila del parcele št. 26/10, k. o. Y. (iz izvedenskega mnenja in priložene dokumentacije izhaja, da sta bili z navedenim identifikacijskim znakom v času gradnje zemljiškoknjižno evidentirani današnji parceli št. 3276 in 3275/1, obe k. o. X.), ta pa je bila predmet upravnih dovoljenj. Višje sodišče ugotavlja še, da iz mapne kopije parcel iz časa gradnje predmetne parcele, ki se v spisu nahaja na list. št. 92, izhaja tudi, da gradbena linija parcele št. 26/10, k. o. Y, ni bila drugačna od sosednjih parcel, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

9. Pritožbeno sodišče ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP dolžno paziti po uradni dolžnosti, pritožbene navedbe pa niso utemeljene, zato je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v skladu s 353. členom ZPP v zvezi s 37. členom ZNP potrdilo.

(1) Poročevalec DZ, št . 20/XXXIV, ZVEtL, obrazložitev k 7. členu predloga zakona.