Court allows claim for damages due to fall from unsecured monument slab, ruling negligence established.

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1713,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2011 dalje do plačila in ji povrniti 306,72 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

[JEDRO]

Dejstvo, da je bila plošča, s katere je padla tožnica, razmajana oz. slabo pričvrščena, je brez dvoma povezano s tožničinim padcem, saj ga je povzročilo. Malomarno vzdrževanje spomenika je zato v pravno relevantni vzročni zvezi s tožničinim padcem.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za škodo v obliki izgube na plači, ki jo je utrpela zaradi padca pri fotografiranju spomenika v D..

Proti sodbi se tožnica pritožuje, sklicujoč se na vse dopustne pritožbene razloge, s predlogom za njeno spremembo oz. razveljavitev. Sodbi očita pomanjkljivosti, nerazumljive, nasprotujoče in protispisne razloge. Nadalje očita, da zaradi uporabe bergel ni mogla prisostvovati ogledu. Meni, da bi sodišče moralo postaviti izvedenca, ki bi ugotavljal, ali je hoja okoli spomenika varna. Poudarja, da je bil spomenik v slabem stanju, opozorilnih tabel, ki bi svarile pred nevarnostjo, pa ni bilo nameščenih. Že leta 1977 oz. 1976 se je ugotovilo, da izvedene ograje in zid ne jamčijo varnega gibanja otrokom. Tožnica ni stopila na skrajni rob, pač pa kašnih 20 centimetrov od roba. Spomenika se drugače, od spodaj, ne da ogledati. Sodišče je pravilno ugotovilo, da betonska plošča, na katero je tožnica stopila, ni bil pritrjena ter da bi bila občina dolžna spomenik skrbno vzdrževati, bil pa je slabo vzdrževan. Obveznost tožene stranke je zato po mnenju pritožnice podana.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v zadostni meri ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, relevantnih kršitev določb postopka ni storilo, napačno pa je sklepalo o neobstoju vzročne zveze med ugotovljeno opustitvijo zavarovanke tožene stranke in tožničino škodo, s čimer je napačno uporabilo materialno pravo.

Pritožnica sodbi sicer neutemeljeno očita nasprotujoče si oz. pomanjkljive razloge, saj jih ta vsebuje v zadostni meri, ki omogoča preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, prav tako pa razlogi niso nejasni, nerazumljivi ali protispisni, zato kršitev postopka po 14. in 15. tč. 2. odst. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni podana.

Tudi drugih očitanih postopkovnih nepravilnosti pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Tožnici je bila v celoti dana možnost obravnavanja pred sodiščem, tako na ravni navedb, kot na ravni izvajanja dokazov. Če zaradi zdravstvenih razlogov ni mogla neposredno prisostvovati ogledu na kraju samem, še ne pomeni, da ta dokaz ni relevanten in zanesljiv ter da ni bil v celoti korektno izpeljan. Prisostvoval mu je njen odvetnik, napravljen je bil zapisnik in posnete fotografije.

Na podlagi uspeh celotnega postopka so pravno odločilna dejstva primera, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, v bistvenem sledeča:

tožnica se je 28. marca 2010 poškodovala, ko je pri spomeniku v D. fotografirala prijatelja;

tožnica je padla, ko je stopila na rob ene od betonskih plošč in se je le-ta nagnila, zato je izgubila ravnotežje in padla nekaj metrov v globino (na travo pod spomenikom);

dostop do spomenika ni zavarovan, ploščad okoli spomenika, ki je od tal dvignjena, ni ograjena;

spomenik je bil v slabem stanju, saj betonske plošče ploščadi okoli spomenika niso bile dobro pritrjene;

spomenik je bila dolžna vzdrževati zavarovanka tožene stranke, za kar pa ta v času tožničinega poškodovanja ni dobro poskrbela; obnovljen je bil po tožničinem padcu.

Tem ugotovitvam pritožba konkretno niti ne nasprotuje, za njihovo ugotovitev pa delo izvedenca (gradbene stroke) ni bilo v ničemer potrebno.

Na podlagi ugotovljenega je sklep, da je tožnica sama kriva za svoj padec in da ta ni v vzročni zvezi z opuščenim dolžnim vzdrževanjem spomenika, napačen. Tožnica zelo verjetno ne bi padla (oz. bi bile možnosti za to bistveno manjše), če bi bila betonska plošča pritrjena na podlago, kot bi bilo treba. Z drugimi besedami: nepričvrščena betonska plošča je bistveno (brez dvoma za več kot 50 %) povečala verjetnost tožničinega padca. Pritožbeno sodišče prispevka tožnice (razen po teoriji naravne vzročnosti, ki pa jo kot preširoko sodna praksa in teorija dosledno odklanjata) ne vidi. Glede na to, da dostop do oz. okoli in okoli spomenika po relativno ozkem betonskem robu ni zavarovan, obiskovalcem to ni preprečeno, ni pa nepredvidljivo, da si obiskovalec spomenik pač z vseh možnih strani ogleda, saj je slednjemu pravzaprav tudi namenjen. Zato nikakor ni nepredvidljivo, da bo obiskovalec pri tem stopil na posamezno betonsko ploščo oz. celo na njen rob. Dejstvo, da je bila plošča, s katere je padla tožnica, razmajana oz. slabo pričvrščena, je brez dvoma povezano s tožničinim padcem, saj ga je povzročilo. Izkaže se, da je malomarno vzdrževanje spomenika v pravno relevantni vzročni zvezi s tožničinim padcem. Po presoji pritožbenega sodišča je škoda in protipravno ravnanje ter vzročna zveza med obema podana, tožena stranka pa se krivde ni razbremenila, zato tožnici odgovarja za nastalo ji škodo (131. in 135. čl. Obligacijskega zakonika).

Ker vrste, obsega oz. višine zatrjevane škode (izgube na plači za čas bolniškega staleža zaradi poškodb med 1. 4. 2010 in 31. 12. 2010) v tem postopku tožena stranka ni prerekala, je treba to šteti za priznano (2. odst. 214. čl. ZPP): 1713,36 EUR je tožena stranka dolžna plačati z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Temu ustrezno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo (5. al. 358. čl. ZPP).

Odločitev o stroških postopka temelji na 2. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Glede na uspeh je tožnica upravičena do povračila potrebnih in priglašenih stroškov, kar je 306,72 EUR (odvetnikova nagrada za postopek in za narok ter potni strošek za ogled, vse povečano za DDV). Pritožbenih stroškov tožnica ni opredelila.