Appeal partially allowed; interest starts three months after claim receipt, not from injury date.

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v I. točki izreka tako, da zakonske zamudne obresti tečejo od 22. 10. 2010 dalje do plačila;

- točki izreka tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Prejšnje zdravstvene težave, zaradi katerih oškodovanec pred škodnim dogodkom ne trpi nobenih telesnih bolečin, duševnih bolečin ali strahu, ne opravičujejo zmanjšanja odškodnine.

Ker je ZOZP glede na OZ lex specialis, zavarovalnica pride v zamudo šele po preteku treh mesecev od dneva, ko je oškodovanec vložil svoj odškodninski zahtevek.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožnici plača 13.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 7. 2010 dalje ter ji povrne pravdne stroške v višini 831,75 EUR.

Tožena stranka v pravočasni pritožbi izpodbija I. in III. točko izreka sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče pri sojenju o višini nepremoženjske škode nekritično povzelo navajanje tožnice in njene hčerke, mnenje izvedenca prof. dr. S. H.,pa je upoštevalo le delno. Celotna prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo bistveno odstopa od odškodnin, prisojenih v podobnih primerih. Sodišče je presojo višine odškodnine oprlo na neverodostojno izpoved hčerke tožnice, da naj bi tožnica jemala analgetike, ki ji sploh niso bili predpisani.

Priče, ki so še posebej zainteresirane za izid pravde, ne morejo izpovedati o subjektivnem kriteriju nepremoženjske škode, ki ga lahko poda zgolj oškodovanec. Izvedenec je poleg tega ugotovil, da je bila že 24. 9. 2007 izboljšana gibljivost v levem kolenu tožnice, RTG pa je pokazal zaceljen zlom. 19. 11. 2007 je tožnica pri hoji uporabljala le še eno berglo, oteklina levega kolena pa je bila blaga. 28. 11. 2008 je bil zlom zaraščen, tožnici je bila svetovana uporaba bergel po potrebi. Meseca marca 2008 je bila gibljivost v kolenu dobra, meseca maja polna, izliva v kolenu ni bilo.

Izvedenec je kot trajno posledico ugotovil pojav artroze levega kolenskega sklepa in posledično zmanjšano gibljivost kolena ter občasne bolečine. Tožnica je imela že pred škodnim dogodkom številne zdravstvene težave, zato je neverodostojna njena izpoved, da je bila pred škodnim dogodkom čila in zdrava. Splošno znano je, da so pri starosti 77 let splošne življenjske aktivnosti že precej zmanjšane. Tožnica je leta 2008 utrpela zlom kolka, ki je zapustil posledice, pri čemer je za škodni dogodek z dne 12. 8. 2008 navajala enake težave, kot naj bi ji nastale že pri škodnem dogodku z dne 17. 7. 2007.

Izvedenec je v zvezi s tem ugotovil, da dogodek z dne 12. 8. 2008 ni v vzročni zvezi z dogodkom z dne 17. 7. 2007. Odškodnina za nepremoženjsko škodo iz naslova trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti bi tako lahko znašala največ 3.000,00 EUR, ne pa 6.000,00 EUR. Nadalje navaja, da tožnica ni trpela intenzivnega, še manj dolgotrajnega strahu. Kot izhaja iz kazenske sodbe, tožnice vozilo sploh ni zbilo po tleh, temveč je prišlo le do blažjega dotika, ob pregledu v bolnišnici pa pri tožnici niso ugotovili niti zunanjih znakov udarnine.

Tožnici je bilo hitro pojasnjeno, za kakšno vrsto poškodbo gre in da bo potrebna operacija, tožnica pa je že pred obravnavanim dogodkom utrpela več zlomov in je zato vedela, kako poteka zdravljenje zlomov. Znesek 1.800,00 EUR se prisoja, ko oškodovanci utrpijo smrtni strah, ki meji na grozo, v postopku zdravljenja pa prihaja do zapletov. Pri tožnici tega ni bilo, saj se je zlom po operaciji dobro celil, prav tako ni bilo zapletov med zdravljenjem. Ustrezen znesek iz tega naslova bi bil 1.000,00 EUR. Izpodbija tudi odločitev o zakonskih zamudnih obrestih, saj je bil tožbeni zahtevek postavljen iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja, zato je treba uporabiti določbe ZOZP, ki so specialne glede na določbe OZ.

ZOZP v 42. č členu kot rok za rešitev zahtevka določa 3 meseca od dneva vložitve zahtevka, zato pride zavarovalnica v zamudo šele po poteku tega roka. Ker je tožnica zahtevek vložila 22. 7. 2010, je prostovoljni rok za izpolnitev potekel šele 22. 10. 2010. Nasprotuje še odločitvi glede pravdnih stroškov. Sodišče bi moralo upoštevati, da je tožnica s tožbenim zahtevkom, ki se je nanašal na škodni dogodek z dne 12. 8. 2008, v celoti propadla, zato bi moralo ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 154. člena ZPP odločiti, da je tožnica dolžna povrniti vse stroške postopka, podredno pa ob upoštevanju določbe drugega odstavka 154.

člena ZPP in glede na minimalni uspeh tožnice odločiti, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu.

Tožnica v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da je sodba oprta na neverodostojno izpoved tožničine hčerke. Tožena stranka navaja, da lahko subjektivni kriterij nastale škode poda zgolj oškodovanec, pri tem pa spregleda, da je tožnica obširno in izčrpno pojasnila vse težave, ki so ji nastale zaradi obravnavanega škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju škode v pretežni meri oprlo na predloženo zdravstveno dokumentacijo, izpoved tožnice in izvedensko mnenje, medtem ko je izpoved hčerke tožnice upoštevalo le kot potrditev zdravstvenih težav, ki prepričljivo izhajajo že iz ostalih izvedenih dokazov. Zgolj zato, ker je priča izpovedovala, da je tožnici dajala analgetike, ki ji sploh niso bili predpisani, pričina izpovedba še ni neverodostojna.

Glede škode iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ob upoštevanju obsega škode, ugotovljenega v prvostopenjski sodbi, odmerilo pravično in primerno denarno odškodnino. Upoštevalo je stopnjo intenzivnosti in trajanje duševnih bolečin glede na konkretne okoliščine, ki se odražajo pri tožnici, pri tem pa upoštevalo tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ter tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je imela tožnica že pred poškodbo določene zdravstvene težave in je zato njena izpoved v delu, da je bila pred poškodbo čila in zdrava, neverodostojna. Gre za selektivno povzemanje izvedenskega mnenja, saj je izvedenec ob navajanju preteklih zdravstvenih težav prepričljivo pojasnil, da prejšnje zdravstveno stanje na obravnavano poškodbo in zdravljenje ni vplivalo, kar pomeni, da pretekle zdravstvene težave pred škodnim dogodkom niso bistveno posegale v kvaliteto življenja tožnice. Sodna praksa je tudi sicer enotna, da prejšnje zdravstvene težave, zaradi katerih oškodovanec pred škodnim dogodkom ne trpi nobenih telesnih bolečin, duševnih bolečin ali strahu, ne opravičujejo zmanjšanja odškodnine.(1) Tožena stranka zgolj našteva pretekle zdravstvene težave, ne izkaže pa, da bi zaradi njih tožnica pred škodnim dogodkom trpela duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zato njen pritožbeni očitek ni utemeljen. Neutemeljeno je nadaljnje zatrjevanje tožene stranke, da je splošno znano, da so pri starosti 77 let že zmanjšane splošne življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da je bila tožnica pred škodnim dogodkom samostojna in neodvisna od tuje pomoči, imela je voljo do polnega življenja. Takšne dokazne ocene tožena stranka ne uspe omajati, ampak zgolj pavšalno izpostavlja starost tožnice, ki sama po sebi ne more biti razlog za poseg v prisojeno višino odškodnine. Tudi škodni dogodek z dne 12. 8. 2008 ne more vplivati na prisojeno višino odškodnine, saj je izvedenec pri ugotavljanju škodnih posledic upošteval zgolj dogodek z dne 17. 7. 2007.

Tožena stranka izpodbija tudi prisojeno odškodnino iz naslova pretrpljenega strahu. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnica sicer res ni trpela primarnega strahu, je pa zato trpela intenziven sekundarni strah glede izida zdravljenja. Tožena stranka v pritožbi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je zdravnik tožnici povedal, da bo nogo morda treba odrezati. Glede na starost tožnice in dolžino hospitalizacije je utemeljena tudi njena izpoved, da se je zelo bala, če bo sploh še lahko hodila - tudi te ugotovitve tožena stranka ne izpodbija. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da glede na intenzivnost in trajanje strahu ni razloga za poseg v prisojeno višino odškodnine.

Tožena stranka pa utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni pravilno presodilo začetka teka zakonskih zamudnih obresti. ZOZP namreč v 20. a členu določa, da zavarovalnica pride v zamudo šele po preteku treh mesecev od dneva, ko je oškodovanec vložil svoj odškodninski zahtevek. Ker je ZOZP glede na OZ lex specialis(2), tožena stranka pa je odškodninski zahtevek prejela 22. 7. 2010 (tožnica v odgovoru na pritožbo ne izpodbija dneva prejetja zahtevka), je v zamudo prišla 22. 10. 2010(3), zato od tega dne dalje tečejo zakonske zamudne obresti.

Tožnica je v pravdi v celoti propadla z zahtevkom za škodni dogodek z dne 12. 8. 2008 v višini 18.000,00 EUR, glede škodnega dogodka z dne 17. 7. 2007 pa je po višini uspela v 63 % (13.300,00 EUR od zahtevanih 21.000,00 EUR). Glede na doseženi uspeh tožnice je zato pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, kot je v pritožbi utemeljeno opozarjala tožena stranka.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu delno tako spremenilo, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo v nespremenjenem, a izpodbijanem delu v skladu s 353. členom ZPP potrdilo (II. točka izreka te sodbe). Tožena stranka je s pritožbo uspela le glede teka zakonskih zamudnih obresti in stroškov postopka (stranski terjatvi), odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in je bil za pravdo nepotreben (prvi odstavek 155. člena), zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (III. točka izreka).

(1) Primerjaj npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 27. 9. 2007, opr. št. II Ips 636/2005.

(2) Tako tudi Ukmar, D., Zamudne obresti od odškodninskih terjatev in upoštevanje delnih plačil, Pravna praksa, št. 14/2010, str. 22 in naslednje.

(3) Po preteku treh mesecev je pooblaščenec oziroma odgovornostna zavarovalnica v zamudi, kar ima poleg teka zamudnih obresti... Tako Korbar, T., Zavarovanje avtomobilske odgovornosti, Pravna praksa, št. 32/2002, str. 15 in naslednje.