Supreme Court dismisses appeal; lack of formal requirements does not negate mutual intent for contract formation.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Za nastanek pogodbe je potrebno soglasje volj o njenih bistvenih sestavinah. V teoriji in sodni praksi velja, da je ugotavljanje volje pogodbenikov dejansko vprašanje, pravna presoja pa je, ali je sodišče to voljo pravilno upoštevalo. Kaj so stranke hotele, pomeni ugotavljanje njihove volje in torej pomeni dejansko vprašanje, prav tako tudi, ali je volja sploh obstajala.

Revidentovo razlogovanje, da pomanjkanje predpisane obličnosti pomeni pomanjkanje soglasja volj in ima s tem za posledico neobstoj pogodbe, je napačno. Obstoj soglasja volj in s tem sklenitev obeh spornih pogodb je ugotovilo sodišče druge stopnje in je, kot je to pojasnilo revizijsko sodišče, na to ugotovitev vezano. Veljavnost in obseg učinka sklenjenih pogodb glede na predpisano obličnost in ugotovljeno pomanjkanje te predpostavke, pa je drugo vprašanje, ki ga revizija ne načenja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodbe o upravljanju poslovnega objekta, ki so jo 24. 10. 1992 v skladu s Stanovanjskim zakonom (v nadaljevanju SZ) sklenili lastniki lokalov v objektu .... Ugodilo je tudi tožbenemu zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodbe z upravnikom, ki sta jo sklenila Odbor za upravljanje objekta ..., kot naročnik, in izvajalec E. d. o. o. dne 5. 11. 1992.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbama prve in druge toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbena zahtevka za ugotovitev ničnosti obeh pogodb zavrnilo in tožeči stranki naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka.

3. Revizijo vlaga tožnik iz vseh revizijskih razlogov in predlaga, da Vrhovno sodišče RS sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v ponovno sojenje, prvi in drugi toženki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov. Meni, da je drugostopenjsko sodišče storilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je v senatu pred sodiščem druge stopnje odločal tudi višji sodnik A. A., s katerim se osebno poznata in sta prišla leta 1998 v spor.

Od tedaj dalje so bile vse odločbe, ki so se nanašale na tožnika ali na zakonitega zastopnika T. d. o. o. in pri katerih je sodeloval navedeni sodnik, zanj neugodne. Meni, da so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti sodnika. Za sodelovanje sodnika A. A. je tožnik izvedel šele s prejemom sodbe sodišča druge stopnje in tega ni mogel uveljavljati prej. Sodišču druge stopnje očita, da je napačno zaključilo, da tožnik ni izkazal pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, saj je že v tožbi zatrjeval, da bi moral na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi toženi stranki plačati znesek 59.864,00 SIT, ki temelji na pogodbi, za katero tožnik v tem postopku trdi, da je ponarejena.

V nadaljevanju revizije izpodbija dokazno oceno glede dejstva, ali je bila pogodba ponarejena. Zatrjuje, da je bilo več različnih verzij pogodbe v različnih postopkih, da pogodbe ni podpisal kot fizična oseba in da druga toženka račune izdaja na pravno osebo. Meni, da je nedvomno dokazal, da pogodbe o upravljanju kot fizična oseba ni podpisal in da na pogodbi ni še najmanj dveh podpisov lastnikov, kar izhaja tudi iz obrazložitve pritožbenega sodišča. Poleg tega se kot podpisniki ponekod pojavljajo podjetja in ne fizične osebe, pri čemer ni izkazano, ali so imela podjetja pooblastila za pristopno izjavo v imenu fizičnih oseb kot lastnikov etažnih enot.

Strinja se z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da zaradi pomanjkanja soglasij volj med pogodbeniki pogodba o upravljanju ni bila sklenjena. Napačen je zato zaključek drugostopenjskega sodišča, da je pri presoji treba upoštevati namen predpisane stroge obličnosti. Ker soglasja pogodbenih strank ni bilo, pogodba o upravljanju ni bila sklenjena, poleg tega je nična tudi iz razloga, ker sta prva in druga tožena stranka vedeli, da ni podpisana s strani vseh lastnikov in da ji tožnik nasprotuje, pa sta pogodbo vseeno uporabljali oziroma zlorabljali.

Ker ni bilo podlage za oblikovanje Odbora za upravljanje objekta, tudi ni bilo podlage za sklenitev druge pogodbe z drugo toženo stranko, ki tako ni upravičena izstavljati računov za storitve tožniku, zato je tudi druga pogodba nična.

4. Sodišče je revizijo vročilo prvi in drugi toženki, ki nanjo nista odgovorili.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 6. točko 70. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker je pri sojenju sodeloval višji sodnik A. A., ki bi moral biti izločen, je neutemeljen, ker je prepozen. Določba drugega odstavka 72. člena ZPP možnost uveljavljanja zahteve za izločitev sodnika časovno omejuje in določa, da mora stranka zahtevati izločitev sodnika oziroma sodnika porotnika, takoj ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe. To za sodnika višjega sodišča pomeni, da stranka lahko zahteva njegovo izločitev do izdaje pritožbene odločbe oziroma do trenutka, ko ji sodišče pošlje pisni odpravek odločbe. Ker tožnik vse do vročitve pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje ni zahteval izločitve sodnika pritožbenega sodišča, tudi njegove revizijske navedbe glede uveljavljanja relativne kršitve, storjene na pritožbeni stopnji, ne morejo biti uspešne.

8. Revizijske navedbe, da je tožnik že v tožbi zatrjeval, da bi moral na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi toženi stranki plačati znesek 59.864,00 SIT, ki temelji na pogodbi, ki jo izpodbija, držijo. Pritožbeno sodišče je zato res zmotno zaključilo, da tožnik ni zatrjeval okoliščin, ki bi (lahko) izkazovale pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe, vendar pa to ni vplivalo na odločitev sodišča druge stopnje. Napačen sklep sodišča druge stopnje o procesni kršitvi, ki naj bi jo zagrešilo sodišče prve stopnje, ni imel nobenih škodljivih posledic za tožnika, saj je sodišče druge stopnje zadevo vseeno vsebinsko obravnavalo.

9. Pogodba o upravljanju z dne 24. 10. 1992 je pogodba v smislu 22. člena SZ, ki določa, da lastniki sklenejo pisno pogodbo v večstanovanjski hiši zaradi urejanja medsebojnih razmerij v zvezi z upravljanjem večstanovanjske hiše in funkcionalnega zemljišča. SZ v 23. členu določa še, da se določbe, ki se nanašajo na upravljanje v večstanovanjskih hišah, smiselno uporabljajo tudi za lastnike poslovnih prostorov v večstanovanjskih hišah. Bistvene elemente dejanskega stanja, ki sta jih ugotovili nižji sodišči, je mogoče strniti v naslednje ugotovitve:

- objekt ... je poslovni objekt;

- pogodbo o upravljanju z dne 24. 10. 1992 so podpisali vsi lastniki razen dveh, in sicer J. J. in R. R.;

- druga toženka je s prvo toženko 5. 11. 1992 sklenila pogodbo o upravljanju, s katero je prevzela vlogo upravnika;

- v pripravljalni vlogi z dne 14. 1. 2008 je druga toženka zatrjevala, da se J. J. in R. R. na poziv, naj prideta pogodbo podpisat, nista odzvala, sta pa svoje soglasje sporočila ustno (po telefonu). Teh trditev tožnik ni prerekal.

10. V zvezi z vprašanjem soglasja volj za sklenitev pogodbe sta nižji sodišči zavzeli različno stališče. Sodišče prve stopnje je menilo, da zgolj ustno soglasje ne zadošča, ker pogodbe o upravljanju niso podpisali vsi lastniki. Sodišče druge stopnje je opozorilo, da pomanjkanje obličnosti ni nujno razlog za neveljavnost posla.

11. Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah (26. člen Zakona o obligacijskih razmerjih(1)). Za nastanek pogodbe je potrebno soglasje volj o njenih bistvenih sestavinah. V teoriji(2) in sodni praksi(3) velja, da je ugotavljanje volje pogodbenikov dejansko vprašanje, pravna presoja pa je, ali je sodišče to voljo pravilno upoštevalo.(4) Kaj so stranke hotele, pomeni ugotavljanje njihove volje in torej pomeni dejansko vprašanje, prav tako tudi, ali je volja sploh obstajala. Tudi zaključek, da volje za sklenitev pogodbe o upravljanju ni bilo, je zato dejanske narave. Volja je subjektivno dejstvo. Za ugotovitev njenega obstoja zato ni nekih neposrednih dokazov, ampak jo je mogoče ugotavljati le s pomočjo indičnega dokazovanja. Na kakšen način je bila volja izražena, je šele stvar dokazovanja obstoja pogodbe in njene (normativne) vsebine. Revident z očitki, da soglasij volje ni bilo, na revizijski stopnji ne more uspeti, saj je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je takšno soglasje obstajalo, revizijsko sodišče pa je na ugotovljeno dejansko stanje vezano in njegovo izpodbijanje v tej fazi ni več dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Z enakimi razlogi Vrhovno sodišče zavrača tudi očitke o nepravilni dokazni oceni glede dejstva, ali je tožnik sam podpisal izpodbijano pogodbo o upravljanju. Nižji sodišči sta namreč ugotovili tudi, da pogodba ni ponarejena in da je podpis na listini tožnikov.

12. Revidentovo razlogovanje, da pomanjkanje predpisane obličnosti pomeni pomanjkanje soglasja volj in ima s tem za posledico neobstoj pogodbe, je napačno. Obstoj soglasja volj in s tem sklenitev obeh spornih pogodb je ugotovilo sodišče druge stopnje in je, kot je to pojasnilo revizijsko sodišče, na to ugotovitev vezano. Veljavnost in obseg učinka sklenjenih pogodb glede na predpisano obličnost in ugotovljeno pomanjkanje te predpostavke, pa je drugo vprašanje, ki ga revizija ne načenja. Veljavnost pogodbe je v tem primeru odvisna od namena predpisane obličnosti, od tega pa ni odvisno samo soglasje volj ter s tem sklenitev pogodbe, kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje in čemur revident pritrjuje. Soglasje volje pogodbenih strank in obličnost, če je ta za posamezen tip pogodbe predpisana ali v konkretnem primeru dogovorjena, sta namreč dve različni predpostavki za veljavno sklenitev pogodbe.

13. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

---.---

Op. št. (1): Skladno s 1060. členom OZ.

Op. št. (2): F. Testen: Razlaga pogodbe - uporaba prava ali ugotavljanje dejanskega stanja, Pravosodni bilten št. 3/2003, str. 21; D. Wedam - Lukić: Preizkus dejanskih ugotovitev na revizijski stopnji, Pravnik 7-9/76, str. 270 - 271; L. Ude: Civilno procesno pravo, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2002, str. 258 in 340.

Op. št. (3): Odločbe Vrhovnega sodišča RS, II Ips 954/2007 z dne 18. 6. 2008, II Ips 534/2004 z dne 6. 1. 2005, II Ips 252/98 z dne 21. 1. 1999, II Ips 227/2003 z dne 15. 4. 2004, III Ips 95/2002 z dne 6. 3. 2003; odločba Ustavnega sodišča RS Up-232/00 z dne 11. 4. 2000.

Op. št. (4): Sodba Vrhovnega sodišča RS, II Ips 836/2009 z dne 8. 4. 2010.