Supreme Court dismisses appeal on damages interest due to lack of legal fault by the opposing party.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Zmotno je revizijsko stališče, da je tožnica upravičena do plačila zamudnih obresti za ves čas, ko ni mogla razpolagati s spornimi denarnimi sredstvi, ker naj bi bila podana odškodninska obveza toženke. S tem v zvezi je pravilno stališče pritožbenega sodišča, da ni podana protipravnost ravnanja potencialnega povzročitelja škode.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo odškodninskim zahtevkom tožnika in tožnice v zvezi s kazenskim postopkom, ki je proti obema tožnikoma potekal pri Okrožnem sodišču v Kranju (K 205/2002) in je bil ustavljen s sklepom dne 11. 11. 2004. V celoti pa je bil zavrnjen tožničin tožbeni zahtevek glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 80.000 DEM za obdobje od 1. 6. 1998 do 18. 1. 2005 in od zneska 193.898,66 DEM za obdobje od 4. 6. 1998 do 18. 1. 2005.

2. Pritožbeno sodišče je s sodbo delno ugodilo pritožbama obeh tožnikov proti prvostopenjski sodbi. Tožnici je med drugim prisodilo tudi zakonske zamudne obresti glede zneskov 193.898,66 DEM in 80.000 DEM za čas od 11. 11. 2004 do 18. 1. 2005.

3. Tožnica izpodbija sodbo pritožbenega sodišča zaradi „zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil pravdnega postopka“ v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti glede zneskov 80.000 DEM in 193.898,66 DEM za čas od 1. 6. 1998 do 11. 11. 2004. Stališče revidentke je, da so ji bila v kazenskem postopku neupravičeno zasežena denarna sredstva na deviznem računu v višini 193.898,66 DEM, dne 4. 6. 1998. Sredstva so ji bila vrnjena z odredbo predsednice senata Okrožnega sodišča v Kranju dne 18. 1. 2005. Tožnica je 1. 6. 1998 tudi vplačala varščino v višini 80.000 DEM, ki ji je bila vrnjena dne 18. 1. 2005, zaradi česar je utrpela veliko premoženjsko škodo.

Odločitev pritožbenega sodišča naj bi bila napačna in naj bi temeljila na zmotni uporabi materialnega prava. Tožnik in tožnica sta bila namreč obdolžena storitve kaznivega dejanja pranja denarja. Tik pred razpisanim narokom za glavno obravnavo je bila obtožba zoper njiju umaknjena. Obtožba zoper tožnika je bila umaknjena z obrazložitvijo, da določbe 252. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-95) niso predpisovale dvojne kaznivosti, zaradi česar posledično obtoženi, ki je že bil pravnomočno obsojen zaradi predhodnega kaznivega dejanja, ne more odgovarjati za kaznivo dejanje pranja denarja.

Tožilstvo je obtožni predlog zoper tožnico umaknilo zaradi domnevnega zastaranja kazenskega pregona, vendar pa naj bi bilo povsem jasno, da očitno ni mogla storiti nikakršnega kaznivega dejanja v sostorilstvu, če ni bil izpolnjen niti najosnovnejši znak kaznivega dejanja zoper obdolženega A. A. Dvojna kaznivost je bila določena šele s spremembo 252. člena KZ, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 23/99, in zato ne more veljati za dejanje tožnika, ki je bilo storjeno v času od 1. 1. 1995 do 14. 11. 1997. Pritožbeno sodišče naj bi zato moralo tožnici prisoditi obresti od 1. 6. 1998 dalje, ko so ji bila denarna sredstva odvzeta oziroma ko je bila varščina nakazana, saj je tožnici v tistem trenutku nastala škoda.

Pritožbeno sodišče naj bi tudi storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka s stališčem, da „pritožnika s trditvami, da naj bi bila toženka odgovorna tudi zato, ker naj bi Državni zbor sprejel nejasen zakon, širita dejansko podlago tožbe in jo torej spreminjata šele v pritožbenem postopku“. Pri tem naj bi bilo treba upoštevati, da ne gre za novo trditveno podlago, saj sta tožnika že prej navajala, da je bila sporna zakonska določba nejasna, ker sicer do zapleta sploh ne bi prišlo.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je tožnici pravilno prisodilo zamudne obresti za čas od 11. 11. 2004 dalje. Ob pravnomočnosti sklepa o ustavitvi kazenskega postopka zoper tožnico je namreč odpadla pravna podlaga za hrambo spornih zneskov na sodnem depozitu. Toženka je tako takrat prišla v zamudo, ker toženki ni takoj vrnila varščine in zaseženega denarja.(1)

6. Zmotno je revizijsko stališče, da je tožnica upravičena do plačila zamudnih obresti za ves čas, ko ni mogla razpolagati s spornimi denarnimi sredstvi, ker naj bi bila podana odškodninska obveza toženke. S tem v zvezi je pravilno stališče pritožbenega sodišča, da ni podana protipravnost ravnanja potencialnega povzročitelja škode. Kazenski postopek proti tožnici je namreč potekal v skladu z ustaljeno sodno prakso. Upoštevaje dejstvo, da tožnica ni bila nikoli obsojena za kaznivo dejanje, povezano z izvorom „umazanega“ denarja, problem dvojne kaznivosti (v zvezi z 252. členom KZ-95) ne obstaja in tudi iz tega razloga ni mogoče upoštevati revizijskih trditev.

7. Tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedla relevantnega dejanskega stanja v zvezi s pritožbenimi trditvami o legislativni protipravnosti, ki naj bi bila podana zato, ker naj bi Državni zbor sprejel nejasen zakon. Zato pritožbeno sodišče pravilno ni upoštevalo pritožbenih trditev v zvezi z navedeno tožbeno podlago. Zatrjevana procesna kršitev zato ni podana. Nejasnost kazenskega zakona (glede na argumente iz 6. točke obrazložitve) tudi ne more biti v vzročni zvezi s sporno škodo.

8. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo na podlagi določb 378. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izpodbijano sodbo je preizkusilo le v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.(2)

---.---

Op. št. (1): Primerjaj določbo prvega odstavka 324. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Op. št. (2): Primerjaj prvi odstavek 371. člena ZPP.