Supreme Court dismisses appeal where opposing party warned of unclear claim, negating duty to open trial.

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške revizije.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe drugi toženki in tretjemu tožencu povrniti 1.007,96 EUR stroškov odgovora na revizijo, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne od vročitve te sodbe do plačila.

[JEDRO]

Ko na manjkajoče trditve in dokaze v svoji vlogi opozori nasprotna stranka, dolžnost materialnega procesnega vodstva s strani sodišča ni kršena. Od stranke se namreč v takem primeru pričakuje, da so ji bila ta opozorila znana. To še toliko bolj velja za pritožbeni postopek, v katerem se pričakuje večja procesna skrbnost strank kot ob vložitvi tožbe. Že iz tega razloga odprto sojenje na drugi stopnji v obravnavanem primeru ni bilo potrebno.

[OBRAZLOŽITEV]

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče druge stopnje je v delu, ki je pomemben za odločitev o reviziji, ugodilo pritožbi druge toženke in tretjega toženca ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke do stečajne mase prve toženke v višini 91.717,24 EUR (na podlagi pogodbe o odstopu terjatev z dne 24. 2. 2004) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva začetka stečaja dalje.

2. Sodišče druge stopnje je spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v zavrnilnega zaradi nesklepčnosti tožbe. Presodilo je, da tožeča stranka ni podala zadosti trditev o vsebini terjatve(1) zoper prvo toženko. Po mnenju pritožbenega sodišča za presojo o sklepčnosti tožbe ni zadostovalo sklicevanje sodišča prve stopnje na to, da naj bi ključne okoliščine za odločitev o tožbenem zahtevku izhajale iz določb Pogodbe o odstopu terjatev in ostalih listinskih dokazov. Ker se sklepčnost tožbe ne presoja po dokazih, temveč po trditvah, bi morala tožeča stranka navesti višino vsake posamezne terjatve, podlago za njen nastanek (ali se nanaša na pogodbo o poslovodenju ali morda na pokrivanje drugih stroškov poslovanja prve toženke) ter njeno zapadlost.

3. Tožeča stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje, potem ko je bilo njenemu predlogu za dopustitev revizije ugodeno, vložila pravočasno revizijo. Z njo je uveljavljala (vse) revizijske razloge iz prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču je prvenstveno predlagala spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo pritožbi, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v obeh primerih s povrnitvijo stroškov celotnega postopka z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki. Prva toženka na revizijo ni odgovorila, medtem ko druga toženka in tretji toženec v odgovoru na revizijo predlagata zavrnitev revizije ter zahtevata povrnitev stroškov revizijskega postopka.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

5. S sklepom III DoR 14/2012-7 z dne 7. 5. 2012 je bila revizija dopuščena glede vprašanja:

Ali je pritožbeno sodišče smelo spremeniti izpodbijani (ugodilni) del sodbe sodišča prve stopnje v zavrnilnega, ne da bi pred tem tožečo stranko pozvalo k odpravi nesklepčnosti tožbe.

6. Po določbi drugega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

Presoja utemeljenosti revizije

7. Na vprašanje iz sklepa o dopustitvi revizije revizijsko sodišče odgovarja pritrdilno. Po pregledu spisovnega gradiva (ki ga ni imelo na razpolago ob odločanju o predlogu za dopustitev revizije) revizijsko sodišče ugotavlja, da sta druga toženka in tretji toženec že v odgovoru na tožbo opozorila, da je tožba „nejasna, nesklepčna in nesposobna za obravnavo“, v nadaljevanju pa svoj ugovor tudi konkretizirala (glej list. št. 21). Tožeča stranka se zato ne more sklicevati, da je bilo stališče pritožbenega sodišča o nesklepčnosti tožbe zanjo povsem novo in da z njim ni mogla računati.

8. Ko na manjkajoče trditve in dokaze v svoji vlogi opozori nasprotna stranka, dolžnost materialnega procesnega vodstva s strani sodišča ni kršena. Od stranke se namreč v takem primeru pričakuje, da so ji bila ta opozorila znana. To še toliko bolj velja za pritožbeni postopek, v katerem se pričakuje večja procesna skrbnost strank kot ob vložitvi tožbe. Že iz tega razloga odprto sojenje na drugi stopnji v obravnavanem primeru ni bilo potrebno. Izven dometa odločanja o dopuščenem revizijskem vprašanju sta tako vprašanji, na katera opozarjata druga toženka in tretji toženec v odgovoru na revizijo: ali poziv na odpravo nesklepčnosti v pritožbenem postopku sploh pride v poštev in ali je sporna terjatev tožeče stranke lahko del stečajne mase prve toženke.

Odločitev revizijskega sodišča

9. Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče ugotovilo, da v mejah vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena, razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niso podani. Zato je revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo (I. točka izreka).

10. Odločitev o stroških revizije temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker revidentka z revizijo ni uspela, sama krije njene stroške (II. točka izreka). Istočasno pa mora drugi toženki in tretjemu tožencu povrniti priglašene stroške revizijskega odgovora, ki znašajo 1.800 točk oziroma 826,20 EUR, kar skupaj z 22% DDV (181,76 EUR) znese 1.007,96 EUR (III. točka izreka).

Ni pa revizijsko sodišče drugi toženki in tretjemu tožencu priznalo presežka priglašenih stroškov, saj za to ni podlage v 1. točki tar. št. 18 in 3. točki tar. št. 21 Odvetniške tarife (OT); niti povrnitve sodne takse za odgovor na revizijo, ker ta po Zakonu o sodnih taksah (ZST-1) ni več taksiran.

11. Od priznanih stroškov gredo drugi toženki in tretjemu tožencu za primer morebitne zamude tudi zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 – Pravna mnenja I/2006).

---.---

Op. št. (1): Po tožbenih navedbah naj bi terjatev tožeče stranke do stečajne dolžnice izvirala iz poslovanja prve toženke, za katero je poslovodenje in vse spremljevalne storitve od začetka poslovanja opravljala tožnica, za kar pa ni prejela nobenega plačila. S sklenitvijo Pogodbe o odstopu terjatev z dne 24. 2.

2004 med pravnim prednikom tožeče stranke in prvo toženko naj bi namreč tožeča stranka pridobila del terjatve iz naslova odškodninskega zahtevka, ki ga ima prva toženka do druge toženke in glede katerega se je vodil spor pred Delovnim sodiščem v Celju. Prva toženka je terjatev tožeče stranke priznala kot pogojno (in prednostno), saj je poplačilo tožnice odvisno od uspeha v delovnem sporu.