Court dismisses appeal confirming that property acquired via parental gift during marriage remains separate, not joint.

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Po negativni definiciji te določbe premoženje, ki ga v času zakonske zveze zakonec pridobi kako drugače in ne z delom v času trajanja zakonske zveze, ne spada v skupno premoženje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče zavrnilo zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da v zapuščino po pokojnem M.S., spada ½ nepremičnine - stanovanje na K cesti v M (točka I izreka). V odločbi o pravdnih stroških (točka II izreka) je tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.257,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude.

2. Prvostopno sodbo s pritožbo izpodbija tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da bi moralo prvostopno sodišče že na podlagi nesporne ugotovitve, da je sporno stanovanje bilo pridobljeno v času zakonske zveze med toženko in M.S., razsoditi, da sporno stanovanje spada v skupno premoženje toženke in zapustnika. Do drugačnega zaključka tudi ne more privesti dejstvo, da M.S. (zapustnik) ni poskrbel za zemljiškoknjižni vpis, na podlagi katerega bi v zemljiški knjigi bilo razvidno, da sporno stanovanje spada v skupno premoženje zakoncev. Za tako postopanje zapustnika ni bilo potrebe, ker je bilo stanovanje pridobljeno v času zakonske zveze med toženko in zapustnikom. Zmotna je ugotovitev prvostopnega sodišča, da je sporno stanovanje dejansko predstavljalo darilo, katerega je prejela toženka od svojih staršev. Sicer drži, da je oče toženke na spornem stanovanju imel stanovanjsko pravico ter da je toženki odstopil pravico odkupa na stanovanju na podlagi takratnega Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ). Zmotna pa je ugotovitev, da sta starša toženke dejansko tudi poravnala kupnino za sporno stanovanje in na tak način podarila stanovanje toženki. Izpovedba staršev toženke, to je F.Ž. in L.Ž., da sta na tak način (z odstopom pravice do odkupa stanovanja in plačilom kupnine za stanovanje) hčerki podarila stanovanje, zaradi sorodstvenih razmer, ni sprejemljiva. Zraven tega iz pogodbe o nakupu stanovanja, na katerem je kupka dejansko le toženka, izhaja, da je plačilno zavezana toženka. Sicer pa sta tudi priči A.K. in E.R., prijatelja in znanca zapustnika povedala, da jima je ta dejal, da je stanovanje kupil skupaj s toženko. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, prvostopno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev prvostopne sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopno sodišče pravilno ugotavlja (temu tudi pritožba ne oporeka), da je toženka do celote zemljiškoknjižna lastnica stanovanja št. 34 v VII. nadstropju večstanovanjske zgradbe v M, K 73, z ID znakom: XX, posamezni del št. 234 v stavbi 199, k.o. S.R. (nadalje sporno stanovanje). Toženka je lastninsko pravico na spornem stanovanju pridobila na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 5. 12. 1991, katera pa je temeljila na določbah tedaj veljavnega SZ o privatizaciji stanovanj. Toženka je sporno stanovanje kupila v času trajanja zakonske zveze z M.S. (zapustnikom). Toženka (zakonec) in tožnica (hčer) sta zakonita dediča po pokojnem M.S. in v zapuščinskem postopku je bila tožnica napotena na pravdo za ugotovitev obsega zapuščine. V tej pravdi tako tožeča stranka uveljavlja zahtevek, da sporno stanovanje spada v skupno premoženje toženke in zapustnika ter tako 1/2 spornega stanovanja spada v zapuščino po zapustniku.

6. Po določbi drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje. Po negativni definiciji te določbe torej premoženje, ki ga v času zakonske zveze zakonec pridobi kako drugače in ne z delom v času trajanja zakonske zveze, ne spada v skupno premoženje. Takšno premoženje predstavlja posebno premoženje zakonca.

7. Izhajajoč iz navedene materialnopravne določbe je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da sporno stanovanje kljub dejstvu, da je bilo pridobljeno v času zakonske zveze med toženko in zapustnikom, ne predstavlja skupno premoženje zakoncev, temveč je posebno premoženje toženke. Do takšnega pravilnega zaključka je prvostopno sodišče prišlo na podlagi dejstva, da sta na navedenem stanovanju v času uveljavitve SZ o privatizaciji stanovanj imela stanovanjsko pravico starša toženke, ki sta toženki (hčerki) odstopila pravico do odkupa stanovanja in ta odkup tudi financirala z lastnimi sredstvi. Tak pravilen zaključek je prvostopno sodišče sprejelo na podlagi izpovedbe F. in L.Ž. ter priče M. V., iz katerih izhaja, da je sporno stanovanje bilo kupljeno po starših toženke za toženko. Na tak način sta namreč starša v tistem obdobju enakomerno urejala lastništvo stanovanj za obe hčeri. Da je bilo stanovanje po starših kupljeno za toženko nadalje izhaja iz dejstva, da sta po nakupu stanovanja na ime hčerke, v stanovanju nadalje prebivala in v stanovanju živi še sedaj. Toženka je tako sporno stanovanje pridobila na podlagi darila staršev, ki se izkazuje z odstopom pravice do odkupa pri privatizaciji stanovanj in s plačilom kupnine za stanovanje. Ker je toženka sporno stanovanje pridobila na podlagi darila staršev, le-to predstavlja posebno premoženje toženke, ne pa skupnega premoženja toženke in zapustnika, kot ga določa drugi odstavek 52. člena ZZZDR.

8. Take odločitve prvostopnega sodišča tako ne morejo spremeniti pritožbena izvajanja, da sporno stanovanje ne more imeti statusa posebnega premoženja enega izmed zakoncev, ker je bilo pridobljeno v času zakonske zveze in da dokazno ni sprejemljiva izpovedba prič F.Ž. in L.Ž., da je bilo stanovanje odstopljeno in kupljeno za hčerko (toženko) po njenih starših. Do drugačne odločitve tudi ne privede sklicevanje pritožbe na izpovedbe prič A.K. in E.R., ki sta sicer povedala, da jima je zapustnik govoril, da sta navedeno stanovanje kupila skupaj s toženko. Izpovedbe navedenih prič so namreč le posredne narave, kot je pravilno že presodilo prvostopno sodišče.

9. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Tožena stranka z odgovorom ni v ničemer prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve in zato pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.