Conditional early release is a privilege, not a right, requiring proof of behavioral change and compliance with treatment agreements.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Pogojni odpust prestajanja kazni zapora ni pravica obsojenca. To je privilegij, ki ga je lahko udeležen tisti obsojenec, ki s svojem vedenjem med prestajanjem kazni v zavodu pokaže, da je pripravljen spremeniti in urediti svoje življenje tako, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je direktor Zavoda za prestajanje kazni zapora na podlagi 108. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) odločal o predčasnem odpustu tožnika in njegovo prošnjo zavrnil. Ugotavlja, da je bil tožnik obsojen s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. IK 83701/2010 z dne 12. 5. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. III Kp 83701/2010 z dne 28. 7. 2011 zaradi kaznivega dejanja po členu 186/I KZ-1. Izrečena mu je bila kazen eno leto in osem mesecev zapora. Ugotavlja, da je obsojenec večkrat kršil hišni red, torej prestajanje kazni ni bilo zgledno. Kršitev je bila izvedena s pozitivnimi urinskimi testi in prekinitvijo dela. Obsojenec je nameščen na zaprtem oddelku zavoda, saj si še vedno ni pridobil zaupanja strokovne skupine zavoda, da bi mu podelila zunajzavodske ugodnosti. Poleg tega ima obsojeni odprt kazenski postopek. Udeležuje se srečanj male skupine in korektno sodeluje s pedagoginjo. Zaposlen pa je v kovinski delavnici. Direktor glede na navedeno ugotavlja, da obsojeni ne izpolnjuje pogoja za predčasni odpust.

Tožnik vlaga tožbo, ker meni, da bi s predčasnim odpustom lahko pomagal pri preživljanju in vzgoji svojega mladoletnega otroka, saj mati otroka nima sredstev za preživljanje, razen tega pa ima tožnik zagotovljeno tudi službo in bi lahko takoj po predčasnem odpustu opravljal delo in tako prispeval za preživljanje družine. Tožnik poudarja, da zavrnilni razlogi iz odločbe niso povsem utemeljeni. Tožnik je po opravljenem urinskem testu v zavodu takoj zatem sam opravil urinski test izven zavoda za prestajanje zaporne kazni, ki pa je pokazal negativen rezultat. Tožena stranka torej ni ravnala v skladu s pravili o odvzemanju urinskih vzorcev, zato bi moral o tem dvomu odločiti nekdo tretji oziroma nevtralna institucija. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, v ponovljenem postopku naj se odloča o predčasnem odpustu, prav tako pa zahteva povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo podrobno razčlenjuje argumente za svojo odločitev. Iz osebnega spisa obsojenega tožnika izhaja, da se je tožniku delo 17. 10. 2012 prekinilo zaradi daljšega neopravičenega izostanka z dela. Prav tako je iz osebnega spisa razvidno, da je obsojenec podpisal terapevtski dogovor, v katerem so opredeljeni temelji medsebojnega sodelovanja pri obravnavi z namenom reševanja problemov odvisnosti od prepovedanih drog in ostalih problemov, ki so s tem povezani. Med drugim se je tožnik v dogovoru zavezal, da ne bo jemal psihoaktivnih substanc. Hkrati je z dogovorom potrdil, da se strinja, da je abstinenca od prepovedanih psihoaktivnih substanc pogoj za pridobivanje ugodnosti. Dne 10. 1. 2012 je bila pri urinskem testu ugotovljena prisotnost THC-ja. Ker se obsojenec ni strinjal z rezultatom testa, je bil na njegove stroške opravljen kontrolni preizkus na Inštitutu za sodno medicino v Ljubljani, kjer je bilo potrjeno, da je bil v urinu prisoten THC. Obsojenec je bil ponovno pozitiven na urinskih testih, in sicer dne 13. 6. 2012, dne 16. 7. 2012 in dne 12. 8. 2012. V odgovoru tožena stranka zavrača tožnikovo pavšalno navedbo, da naj bi sam opravil urinski test, ki naj bi bil negativen. Nikjer ni navedel namreč, kdaj naj bi opravil omenjeni test in kje. Prav tako je tožena stranka upoštevala Navodila Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij o oddajanju urina in izvedbi kontrolnega preizkusa, ki se jih upošteva pri odvzemu vzorcev. Če bi obsojenec spoštoval terapevtski dogovor, bi to vsekakor pomenilo izpolnjevanje pogoja za predčasni odpust.

Tožba ni utemeljena.

Predčasni odpust obsojencev je urejen v 108. členu ZIKS-1, ki v prvem odstavku določa, da ima direktor pravico po tem, ko dobi mnenje strokovnih delavcev, predčasno odpustiti obsojenca, ki se ustrezno obnaša, si prizadeva pri delu in se aktivno udeležuje družbenokoristnih dejavnosti ter je prestal dve tretjini kazni, vendar največ tri mesece pred iztekom kazni. Vsi našteti pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno.

V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik sodeluje s pedagoginjo ter da je prestal 2/3 kazni. Sporno pa je, ali izpolnjuje pogoj, da izpolnjuje terapevtski dogovor (ustrezno obnašanje).

Tožena stranka je na podlagi 108. člena ZIKS-1 odločala po prostem preudarku. Če je upravni organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, da je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, prostega preudarka pa tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen. V zadostni meri je obrazložila vse relevantne, dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka. V zadostni meri je tudi obrazložila, zakaj meni, da je neizpolnjevanje terapevtskega dogovora za tožnika pomembno z vidika presoje izpolnjevanja pogoja predčasnega odpusta s prestajanja kazni, in sicer, da bi se uspešno spopadel z zasvojenostjo z drogo. Pogojni odpust prestajanja kazni namreč ni pravica obsojenca. To je privilegij, ki ga je lahko udeležen tisti obsojenec, ki s svojem vedenjem med prestajanjem kazni v zavodu pokaže, da je pripravljen spremeniti in urediti svoje življenje tako, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. Med to pa sodi izpolnjevanje terapevtskega dogovora in seveda posledično negativni urinski testi v zvezi s testiranji na droge. S tem, ko je tožnik imel pozitivne urinske teste in je samovoljno prekinil delo, tudi po presoji sodišča ne izpolnjuje vseh pogojev za predčasni pogojni odpust, ki so določeni v 108. členu ZIKS-1. Tudi način odvzemanja urinskih vzorcev, kot ga je opisala tožena stranka in katerih rezultat je bil potrjen tudi na Inštitutu za sodno medicino kot zunanjemu kontrolnemu organu, je takšen, da sodišču ne vzbuja dvom v pravilnost rezultatov testov.

Iz opisanih razlogov je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali postopek ustavi.