Conditional pardon revoked due to credible threat of violence, not new crime, under Art. 88 Criminal Code.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Po določbi 88. člena KZ-1 ni potrebno, da je novo kaznivo dejanje (že) storjeno, temveč je potrebna le ocena, ali je mogoče utemeljeno pričakovati, da oseba ne bo storila novega kaznivega dejanja.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je Komisija za pogojni odpust (Komisija) zavrnila tožnikovo prošnjo za pogojni odpust. V svoji obrazložitvi navaja, da tožnik prestaja kazen 8 let in 10 mesecev zapora, ki jo je s sodbo K 262/2006 izreklo Okrožno sodišče v Mariboru v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Kp 625/2007 in v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS št. IX Ips 95/2010 z dne 22. 10. 2010. Kazen prestaja v Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor (Zavod). Komisija je na redni seji dne 6. 6. 2012 odločila, da se tožnika dne 31. 8. 2012 pogojno odpusti s prestajanja kazni zapora. Nato pa je bila dne 29. 8. 2012 s strani Okrožnega sodišča v Mariboru obveščena o tem, da je tožnik dne 1. 6. 2011 izrekel resne grožnje sodnici tega sodišča, kar izhaja tudi iz uradnega zaznamka pravosodnega policista z dne 2. 6. 2011. Na podlagi tega sporočila je nato Komisija na svoji korespondenčni seji dne 2. 8. 2012, ob upoštevanju določb 88. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) sprejela odločitev, da se tožnika pogojno ne odpusti.

Tožnik vlaga tožbo z dopolnitvami, v kateri navaja, da mu je bil pogojni odpust po prejšnji odločbi preklican, ker je resno grozil sodnici, kar naj bi izhajalo iz uradnega zaznamka z dne 2. 6. 2011. To je seveda laž s strani Okrožnega sodišča v Mariboru, saj ni bilo nobenih groženj. Vse, kar je bilo, je to, da je bilo izgovorjeno ime sodnice. Dejstvo je tudi, da se je Ministrstvo z vsemi uradnimi zaznamki seznanilo že prej, saj je ta uradni zaznamek sestavni del osebnega spisa že od najmanj 2. 6. 2011, torej tudi ob podelitvi pogojnega odpusta z dne 31. 8. 2012. Ministrstvo se zato neutemeljeno sklicuje na ta uradni zaznamek kot dokaz o grožnjah, saj je o njegovih vlogah odločalo od junija 2011 do izdaje sporne odločbe vsaj petkrat in to nikoli ni predstavljalo ovire, še manj pa zato, ker sploh ni bilo govora o grožnjah, ker le-teh tudi ni bilo. Iz navedenega tako izhaja, da gre pri preklicu pogojnega odpusta za protipravno početje, ki ima vse znake kaznivega dejanja krive obdolžitve in psihološkega mučenja po 3. členu EKČP, kajti s preklicem pogojnega odpusta brez pravne podlage je enako, kot da je po krivem obsojen. Glede na to, da je srčni bolnik, mu je takšno stanje povzročilo nepotreben konstantno prisoten stres. Iz napadene odločbe je razvidno, da gre za preklic pogojnega odpusta ob upoštevanju določb 88. člena KZ-1, po katerem pa je preklic možen le, če obsojenec stori novo kaznivo dejanje. Pogojni odpust je bil odobren dne 6. 6. 2012, od tedaj dalje pa on ni storil novega kaznivega dejanja, tako da je nesporno, da je preklic brez pravne podlage, torej nezakonit. Tudi če bi bilo storjeno kaznivo dejanje, bi bil to lahko temelj za preklic že odobrenega pogojnega odpusta, tako da bi se to upoštevalo v skladu z 22. členom ZKP. Gre za kršenje ustavnih pravic po 18., 19. in 21. členu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je na podlagi razpoložljive dokumentacije in znanih dejstev na redni seji dne 6. 6. 2012 ocenila, da tožnik izpolnjuje pogoje, ki jih določa KZ-1 v 88. členu in zato odločila, da se njegovi prošnji za pogojni odpust ugodi, kljub temu, da Zavod za tožnika ni predlagal pogojnega odpusta. V mnenju z dne 23. 5. 2012, ki ga je Zavod pripravil, je bilo navedeno, da je bil tožnik zaradi neprimernega obnašanja in odklonitve čiščenja skupnih prostorov dvakrat disciplinsko obravnavan in sta mu bila izrečena javna opomina, a se iz tega opisa ni videlo, da naj bi bilo neprimerno obnašanje vezano na grožnje sodnici.

V kolikor bi bila tožena stranka tedaj seznanjena z dejstvom, da je šlo za disciplinski postopek v zvezi z grožnjami sodnici, bi to vsekakor odločilno vplivalo na njeno odločitev, tako da prošnji za pogojni odpust ne bi ugodila. Tožena stranka je zato na podlagi podatkov, ki jih je imela, izdala odločbo št. 720-162/2012-9, na podlagi katere bi bil tožnik pogojno odpuščen s prestajanja kazni zapora dne 31. 8. 2012. Ko pa je bilo Okrožno sodišče v Mariboru obveščeno o pogojnem odpustu tožnika, je toženo stranko obvestilo, da je tožnik v lanskem letu grozil sodnici.

Hkrati je sodišče posredovalo tudi uradne zaznamke uradnih oseb sodišča in ZPKZ Maribor, iz katerih je razvidna resna grožnja tožnika sodnici. Zato je tožena stranka na podlagi teh novih dejstev na izredni korespondenčni seji dne 29. 8. 2012 ocenila, da so v času od odločitve do datuma pogojnega odpusta nastali razlogi, zaradi katerih tožena stranka tožnikovi prošnji ne bi ugodila, če bi zanje v času odločanja vedela. Prvotno izdana pozitivna odločba o pogojnem odpustu je bila preklicana in izdana nova negativna odločba, s katero se tožniku prošnja za pogojni odpust zavrne.

Kljub temu, da je bila prvotna pozitivna odločba že izdana, pravne posledice tega niso nastale, ker tožniku ta odločba na podlagi 129. člena Pravilnika o izvrševanju kazni zapora (PIKZ) ni bila vročena, saj se po navedeni določbi odločba vroča zadnji dan pred odpustom, če je datum pogojnega odpusta določen z zamikom; ostalim pa se odločba pošilja zgolj v vednost. Sodišču se je poslala nova odločba v vednost s pojasnilom, da prejšnja odločba tožniku ni bila vročena in da zato tudi niso nastale pravne posledice iz 130. člena PIKZ.

Tožnikove navedbe, da naj bi bila tožena stranka z uradnimi zaznamki, ki izkazujejo resne grožnje sodnici, seznanjena že pred odločanjem, niso točne, ker je bila prvič o tem seznanjena s strani Okrožnega sodišča v Mariboru dne 29. 8. 2012. Sodišče je po samem dogodku ukrepalo in obvestilo o tem ZPKZ Maribor, le-ta pa je o dogodku obvestila tudi PP Maribor, ni pa o tem obveščala ne komisije, ne pristojnega ministrstva. Zavod je zoper tožnika postopal disciplinsko in mu izrekel javni opomin, o samem dogodku pa ni obveščal niti komisije, niti ministrstva.

V pripravljalni vlogi tožnik ponovno izpostavlja, da je bila tožena stranka s spornim dogodkom seznanjena vsaj že leto dni prej, prav tako o predlogu za disciplinski postopek. Tudi ne gre prezreti dejstva, da pri odločanju komisije (vsake tri mesece) o vsem, zapisanem v predlogu, strokovni delavci Zavoda tudi ustno prezentirajo zapisano. Prav trudijo se izpostaviti vsako malenkost v primeru negativnega predloga, tako da ni dvoma, da je bilo tudi to povedano že junija 2011, na osnovi česar je bila tedaj prošnja zavrnjena, prav tako še vsakič do 6. 6. 2012. Glede na to, da gre za dogodek izpred 14 mesecev, je več kot očitno, da je vse to bilo upoštevano, ne samo ob reševanju prošnje za pogojni odpust junija, septembra, decembra 2011 in marca 2012, ampak tudi pri samem tretmanu (disciplinska kazen, nepodelitev ugodnosti). Sklicuje se tudi na 130. člen PIKZ. ODT Maribor je dne 3. 1. 2013 zadevo s sklepom zavrglo, torej ni šlo za resne grožnje. Sodišču predlaga, da napadeno odločbo razveljavi in zadevo vrne v prejšnje stanje po odločbi št. 720-162/2012/3, t.j. odpust z dnem 31. 8. 2012.

Tožba ni utemeljena.

Pogojni odpust ureja KZ-1 v določbi 88. člena. Po določbah prvega in petega odstavka tega člena sta pogoja za izrek pogojnega odpusta predvsem določena doba prestane kazni in utemeljeno pričakovanje, da obsojenec ne stori novega kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se po določbi petega odstavka 88. člena KZ-1 upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za odločitev življenja na prostosti. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pogojni odpust po navedeni zakonski določbi.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je v obravnavani zadevi Zavod izdal poročilo v zvezi s tožnikovo prošnjo za pogojni odpust. Iz poročila pa izhaja, da tožnik prestaja kazen zaradi storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po členu 196/II KZ in nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po členu 310/I KZ, in sicer prestaja kazen 8 let in 10 mesecev zapora. Nadalje je razvidno, da je večkratni splošni in specialni povratnik in da zoper njega tečeta še dva kazenska postopka in sicer pred Okrajnim sodiščem v Mariboru zaradi storitve kaznivega dejanja krive ovadbe in pred Višjim sodiščem v Celju - pritožba zoper sodbo. Razvidno je tudi, da je bil tožnik zaradi neprimernega obnašanja in odklonitve čiščenja skupnih prostorov dvakrat disciplinsko obravnavan in sta mu bila izrečena dva javna opomina, prav tako mu je bilo črtano koriščenje izvenzavodskih ugodnosti.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Z odločbo z dne 6. 6. 2012 je tožena stranka odločila (le) na podlagi tistih dejstev in okoliščin, s katerimi je ob izdaji te odločbe razpolagala. Ker ta odločba tožniku ni bila vročena, to pomeni, da nima nobenih pravnih učinkov in ne veže niti stranke, niti organa. Zato je tožena stranka na podlagi novih dejstev in okoliščin, pravilno izdala novo odločbo-sedaj izpodbijani akt. Svojo odločitev je sprejela na podlagi zgoraj navedenega poročila Zavoda in obvestila Okrožnega sodišča v Mariboru. Sodišče se strinja z oceno tožene stranke, da ob upoštevanju določb 88. člena KZ-1 tožnik ni izkazal okoliščin za odobritev pogojnega odpusta. Ker iz določb 88. člena KZ-1 izhaja, da gre pri odločanju o pogojnem odpustu za odločanje po prostem preudarku, je sodišče v tem okviru preverilo, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen v skladu s 40. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Po mnenju sodišča je tožena stranka prosti preudarek pravilno uporabila, saj je v izpodbijanem aktu navedla, katere okoliščine je v okviru odločanja po prostem preudarku ugotovila in upoštevala.

Tožbeni ugovori na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Ni utemeljen glavni tožbeni ugovor, da je tožena stranka za tožnikove grožnje sodnici vedela že eno leto pred obravnavo prošnje, saj to iz podatkov v spisu ne izhaja. V zvezi s tožbeno navedbo, da ni bilo storjeno novo kaznivo dejanje, sodišče pojasnjuje, da po določbi 88. člena KZ-1 ni potrebno, da je novo kaznivo dejanje (že) storjeno, temveč je potrebna le ocena, ali je mogoče utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo storil novega kaznivega dejanja. Neutemeljeno je sklicevanje tožnika na določbo 22. člena ZKP, ker slednja ne govori o pogojnem odpustu. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje tožnika na določbo 130. člena PIKZ, v kateri je določeno, da če v času od odločitve komisije do datuma pogojnega odpusta obsojenca nastanejo razlogi, zaradi katerih komisija ne bi ugodila prošnji ali predlogu za pogojni odpust, če bi zanje vedela, predsednik komisije zadrži izvršitev odločbe, dokler komisija ponovno ne odloči o prošnji oziroma predlogu. Navedena določba namreč pride v poštev tedaj, kadar je odločba o pogojnem odpustu vročena, v obravnavani zadevi pa navedena odločba tožniku ni bila vročena.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče zato ni moglo slediti tožbenim navedbam, da so bile tožniku z izpodbijanim aktom kršene pravice iz Ustave in EKČP.