Administrative court dismisses appeal when applicant fails to prove separation from spouse for legal aid eligibility.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Tožnik niti v prošnji za odobritev brezplačne pravne pomoči niti v tožbi ne zatrjuje, da ne živi več v življenjski skupnosti z ženo, ali da je razvezan. Zato na odločitev ne more vplivati okoliščina, da sta po podatkih iz uradnih evidenc (o prijavi stalnega oz. začasnega prebivališča) prebivališči tožnika in njegove žene različni.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za sprožitev izvršilnega postopka za izterjavo stroškov postopka zoper A. d.d., določenih na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. II P 673/2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 1421/2012. V obrazložitvi je svojo odločitev oprla na ugotovitev, da prosilec – tožnik ne izpolnjuje finančnega – premoženjskega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Na podlagi navedb v prošnji ter priloženih in pridobljenih dokazil o premoženjskem stanju prosilca je ugotovila, da ima žena prosilca B. premoženje, katerega vrednost presega 13.780,00 EUR (27. člen Zakona o socialnovarstvenih prejemkih, ZSVarPre).

Tožeča stranka se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da tožena stranka pri odločitvi ni upoštevala, da od 26. 1. 2012 ne živi več v skupnem gospodinjstvu z družino, zato se premoženje žene ne bi smelo upoštevati pri ugotavljanju njegovega premoženjskega stanja. Zatrjuje tudi, da se mu je materialno in finančno stanje še poslabšalo, saj je brezposeln, zavrnjena pa mu je bila tudi vloga za pridobitev starostne pokojnine. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

Tudi po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, zato sodišče v celoti pritrjuje dejanskim in pravnim razlogom, ki jih je navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi in jih v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 72. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ponovno ne navaja. V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

Neutemeljen je tožbeni ugovor, da se kot skupno premoženje tožnika kot prosilca za brezplačno pravno pomoč ne bi smelo upoštevati premoženje družine (žene), glede na to, da tožnik že od 26. 1. 2012 ne živi več v skupnem gospodinjstvu s člani družine. V skladu z določbo prve alinee prvega odstavka 23. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) se zakonec šteje za družinskega člana prosilca po tem zakonu. Zakonec osebe, ki uveljavlja pravico do brezplačne pravne pomoči, se ne šteje za družinskega člana le v primeru, če v življenjski skupnosti ni več dejansko povezan z družino (drugi odstavek citiranega člena).

Tožnik niti v prošnji za odobritev brezplačne pravne pomoči niti v tožbi ne zatrjuje, da ne živi več v življenjski skupnosti z B., ali da je razvezan. Iz prošnje za brezplačno pravno pomoč namreč izhaja prav nasprotno, saj je tožnik B. navajal kot družinskega člana. Zato na odločitev ni mogla vplivati okoliščina, da sta po podatkih iz uradnih evidenc (o prijavi stalnega oz. začasnega prebivališča) prebivališči tožnika in njegove žene različni in da posledično na naslovu tožnikovega prebivališča žena ni član (tožnikove) gospodinjske skupnosti. Ker tožnik tudi ne prereka načina in višine izračuna premoženja, ki je bilo upoštevano v izpodbijani odločbi, in ker tudi sicer iz listin spisa izhaja, da imata tožnik in njegova žena še drugo nepremično premoženje, ki pa ga tožena stranka ni dokazano ocenjevala, je tožena stranka, glede na ugotovitev, da ima tožnikova žena premoženje oziroma dohodek, ki presega 13.780,00 EUR, prošnjo tožnika za odobritev brezplačne pravne pomoči utemeljeno zavrnila (1.odstavek 13. člena ZBPP v zvezi s 27. členom ZSVarPre). Prav tako na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti tožbene trditve o poslabšanju materialnega in finančnega stanja tožnika ter dejstvo, da mu je bila zavrnjena vloga za pridobitev starostne pokojnine.

Glede na vse navedeno je zato sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.