Court dismisses appeal against BPP denial, ruling child's income counts as family member's income.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Organ za brezplačno pravno pomoč je tožničinega sina, ki še ni dopolnil 26 let in je študent, pravilno štela za njenega družinskega člana in je zato pri ugotavljanju finančnega položaja tožnice pravilno upoštevala tudi sinove dohodke.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) v postopku osebnega stečaja in odpusta obveznosti v obliki oprostitve plačila predujma za začetek postopka osebnega stečaja. V svoji obrazložitvi se sklicuje na določbe 11., 12., 13. in 14. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Na podlagi navedb tožnice in listin, ki jih je le-ta predložila ter listin, pribavljenih po uradni dolžnosti, ugotavlja, da je tožnica v obdobju zadnjih treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje prejela plačo v skupnem neto znesku 2.116,01 EUR in regres, preračunan za dobo treh mesecev v višini 101,725 EUR, njen sin pa je v enakem obdobju prejel honorar za delo preko študentskega servisa v višini 936,00 EUR. Tako ugotavlja, da je povprečni mesečni dohodek tožnice in njenega sina kot družinskega člana v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje znašal 525,62 EUR, kar presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve in ki znaša 261,56 EUR, dvakratnik torej 523,12 EUR. Tožnica tako premoženjskega pogoja za dodelitev BPP ne izpolnjuje.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da se pritožuje glede na upoštevano skupno gospodinjstvo s sinom. S sinom sicer res živita na istem naslovu, vendar z ločenim gospodinjstvom in ločenimi finančnimi sredstvi. Sin si namreč s honorarjem, ki ga prejema preko študentskega servisa, ureja svoje gospodinjstvo. Zato je tožena stranka pri ugotavljanju njenega finančnega položaja nepravilno upoštevala tudi sinove dohodke. Za BPP je zaprosila v postopku osebnega stečaja, ker nima nobenega premoženja, visokih dolgov pa od mesečnega dohodka ne zmore redno odplačevati. Po izvršbah na osebni dohodek ji za hrano in položnice ostane 300 EUR. Zaradi zdravstvenih težav je tudi pogosto v bolniškem staležu in zaradi tega je potem tudi osebni dohodek bistveno nižji. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, medtem ko odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP se ugotavljajo finančni položaj tožnika in drugi pogoji, določeni z ZBPP (tretji odstavek 11. člena ZBPP). Finančni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči se ugotavlja na podlagi prejemkov in premoženja prosilca in njegovih družinskih članov. Šteje se, da je finančni pogoj izpolnjen, če mesečni dohodek prosilca oziroma njegovih družinskih članov ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve (drugi odstavek 13. člena ZBPP). Osnovni znesek minimalnega dohodka je v času odločanja znašal 261,56 EUR, dvakratnik 523,12 EUR (8. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih, ZSVarPre).

Glede na citirane zakonske določbe je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna. Tožena stranka je v skladu s podatki v spisu pravilno ugotovila, da je povprečni mesečni dohodek tožnice in njenega sina znašal 525,62 EUR. Na podlagi tako ugotovljene višine povprečnega mesečnega dohodka na družinskega člana, je pravilno ugotovila tudi, da je povprečni mesečni dohodek na družinskega člana presegal dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, t.j. 523,12 EUR. Posledično je tudi pravilen zaključek tožene stranke, da tožnica ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev BPP.

Neutemeljen je tožbeni ugovor, da tožničin njen sin ni član njenega gospodinjstva. Po določbi tretje alineje prvega odstavka 23. člena ZBPP se namreč za družinske člane prosilca štejejo tudi otroci prosilca, dokler jih je le-ta dolžan preživljati v skladu s predpisi, ki urejajo dolžnost preživljanja. Po 123. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) so starši dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti, kakor tudi po polnoletnosti, vendar največ do dopolnjenega 26 leta starosti. Tožena stranka je torej imela podlago, da je tožničinega sina (roj. leta 1992), ki je študent, štela za tožničinega družinskega člana in je zato pri ugotavljanju finančnega položaja tožnice pravilno upoštevala tudi sinove dohodke. Razen tega je tožnica v svoji prošnji za brezplačno pravno pomoč sina navedla kot družinskega člana. Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati tožbena navedba o tožničinem slabem premoženjskem stanju, niti ne navedba, da je dostikrat v bolniškem staležu in je potem njen dohodek še manjši.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno.