Appeal allowed; timely payment to wrong court account deemed obvious mistake, case remanded.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe High Court in Celju allowed the appellant's appeal, quashing the first-instance court's decision that dismissed the appeal due to non-payment of court fees. Although the appellant paid the fee on time to a transitional account of an incorrect court, the first instance incorrectly treated this as non-compliance. The appellate court ruled that such a timely payment to a wrong account constitutes an obvious mistake that can be corrected by transferring the funds, thereby upholding the appellant's right to appeal. Consequently, the case was remanded to the first-instance court for a new proceeding.
Legislator headnote
AI generatedZakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) 29.b odst. 3; Zakon o pravdnem postopku (ZPP) 355, 365.3, 366.1: A timely payment of court fees to a transitional account of an incorrect court constitutes an obvious mistake and satisfies the obligation, requiring remand rather than dismissal.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
[JEDRO]
Iz potrdila je razvidno, da je dolžnik plačal sodno takso na podračun Okrajnega sodišča v Ljubljani – COVL, in ne Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah. Vendar pa se pravočasno plačilo sodne takse na prehodni podračun nepristojnega sodišča šteje za ustrezen način izpolnitve strankine obveznosti, kar je možno opredeliti kot očitno pomoto. To pomanjkljivost je mogoče odpraviti na enostaven način – s prenakazilom plačanega zneska z enega na drug prehodni podračun.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom štelo, da je pritožba umaknjena. Ugotovilo je, da dolžnik ob vložitvi pritožbe ni plačal sodne takse, ki mora biti plačana po predpisih o sodnih taksah. Zato ga je z nalogom za plačilo sodne takse pozvalo k plačilu in mu določilo rok. Dolžnik pa ni plačal sodne takse niti v roku, ki mu je ga je določilo v nalogu.
Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338
. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ)
. V pritožbi navaja, da je 8. 6. 2011 prejel plačilni nalog za 33,00 EUR sodne takse in je plačilo opravil 16. 6. 2011 na enoti P. S. d. o. o. v K. Prilaga kopijo potrdila o plačilu.
Pritožba je utemeljena.
Dolžnik v pritožbi ne izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da ob vložitvi pritožbe (zoper sklep o stroških z dne 11. 8. 2011 (9. 9. 2010)) ni plačal sodne takse, ki mora biti plačana po predpisih o sodnih taksah. Sodišče prve stopnje ga je zato v skladu z drugim odstavkom 29.b člena ZIZ pravilno s plačilnim nalogom z dne 23. 5. 2011 pozvalo k plačilu sodne takse v znesku 33,00 EUR, v 8 dneh od vročitve plačilnega naloga (l. št. 38-39 spisa). Iz spisa je razvidno, da je bil plačilni nalog sodišča prve stopnje vročen pooblaščeni odvetniški družbi dolžnika 8. 6. 2011 (povratnica, pripeta l.
št. 38 spisa), kar dolžnik tudi potrjuje v pritožbi. Dolžnik je torej moral plačati dolžno sodno takso do 16. 6. 2011. Dolžnik v pritožbi utemeljeno navaja, da je plačilo opravil 16. 6. 2011 na enoti P. S. d. o. o. v K. in kot dokaz priložil kopijo potrdila o plačilu (l. št. 48 spisa). Iz potrdila je razvidno, da je dolžnik plačal sodno takso na podračun Okrajnega sodišča v Ljubljani – COVL, in ne Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah. Vendar pa se pravočasno plačilo sodne takse na prehodni podračun nepristojnega sodišča šteje za ustrezen način izpolnitve strankine obveznosti, kar je možno opredeliti kot očitno pomoto.
To pomanjkljivost je mogoče odpraviti na enostaven način – s prenakazilom plačanega zneska z enega na drug prehodni podračun. Poudariti je namreč treba namen sodnih taks, kot ene izmed obveznih dajatev, s katerimi država pridobiva sredstva za uresničevanje svojih funkcij (primerjaj prvi odstavek 146. člena Ustave RS). Namen tega instituta je, da stranke delno krijejo stroške, ki nastanejo z delom sodišča, in so odvisni od zahtevnosti sodnega obravnavanja določene zadeve kot celote. Sodne takse so tako predpisane predvsem zaradi fiskalnih razlogov in za zagotavljanje procesne discipline (1).
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zmotno uporabilo materialno pravo, ko je po tretjem odstavku 29.b člena ZIZ štelo, da je pritožba dolžnika zaradi neplačila sodne takse umaknjena. Posledično je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče druge stopnje je glede na naravo stvari in okoliščine primera, zlasti pa zaradi zagotavljanja pravice do pritožbe (25. člen Ustave RS), ocenilo, da ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Zato je ugodilo pritožbi dolžnika, razveljavilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355.
člen ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena in prvim odstavkom 366. člena ZPP ter s 15. členom ZIZ).
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji
odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ
).
V novem postopku naj sodišče prve stopnje opravi postopek s pritožbo dolžnika.
op. št. 1: Prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 84/2010 in Višjega sodišča v Kopru II Ip 483/2010.