Appeal dismissed; enforcement order against Italian bank accounts rejected as not a statutory garnishment measure.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Sežani zavrnilo predlog upnika za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, to je izvršbo na račune, ki jih ima dolžnik v Republiki Italiji in sicer z nalogom dolžniku, da banki, pri kateri ima odprt račun, izda nalog za nakazilo zneska in z denarno kaznijo za primer, da dolžnik tega ne bi storil. V obravnavanem primeru ne gre za pravno praznino, saj ima upnik možnost, da izvršbo na zatrjevana dolžnikova sredstva predlaga v Republiki Italiji. Sicer pa je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da predlagana izvršba ni izvršba z rubežem denarnih sredstev na računih pri organizaciji za plačilni promet, saj dolžnik rubeža in naloga organizaciji za plačilni promet, kot bistvenih za to izvršilno sredstvo, niti ne predlaga.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Sežani zavrnilo predlog upnika za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, to je izvršbo na račune, ki jih ima dolžnik v Republiki Italiji in sicer z nalogom dolžniku, da banki, pri kateri ima odprt račun, izda nalog za nakazilo zneska in z denarno kaznijo za primer, da dolžnik tega ne bi storil. Predlaganega izvršilnega sredstva namreč ni med taksativno naštetimi izvršilnimi sredstvi za izvršbo za denarne terjatve.

Zoper sklep se upnik pritožuje. Navaja, da je sodišče napačno povzelo njegov predlog (in s tem zagrešilo kršitev iz 15. točke 339. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP), saj je dejansko predlagal izvršbo z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik pri organizacijah za plačilni promet. Samo kot način izvedbe tega rubeža je smiselno predlagal uporabo 226. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Gre namreč za pravno praznino, ki jo je sodišče skladno z določbo 3. člena Zakona o sodiščih dolžno ustrezno zapolniti, česar pa sodišče ni storilo in je s tem kršilo materialno pravo. Dolžnik ima v Sloveniji vse račune blokirane, medtem pa normalno posluje prek računov, ki jih ima v Italiji. ZIZ ne omogoča rubeža po 138. členu ZIZ, če dolžnikov dolžnik ni pod jurisdikcijo slovenskega sodišča, zato neposredni nalog dolžnikovemu dolžniku ni mogoč. Po drugi strani pa dolžnik odgovarja za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. Če je to v drugi državi, to ne more biti ovira za izvršbo.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru ne gre za pravno praznino, saj ima upnik možnost, da izvršbo na zatrjevana dolžnikova sredstva predlaga v Republiki Italiji, enako kot Sloveniji članici Evropske unije. Za tako izvršbo ni slovenske pristojnosti, kot to sam pravilno ugotavlja v pritožbi. Sicer pa je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da predlagana izvršba ni izvršba z rubežem denarnih sredstev na računih pri organizaciji za plačilni promet, saj dolžnik rubeža in naloga organizaciji za plačilni promet, kot bistvenih za to izvršilno sredstvo, niti ne predlaga.

Prav tako je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da so izvršilna sredstva v 30. členu ZIZ našteta taksativno, pri čemer predlaganega izvršilnega sredstva ni med njimi (in tudi zato ne gre za pravno praznino, saj je zakonodajalec s taksativnim naštevanjem očitno želel omejiti krog izvršilnih sredstev). Upnik s svojim predlogom na podlagi povedanega ne more uspeti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).