Appeal dismissed; court upheld transfer of claim to storage facility against defendant under ZIZ Art. 214/III.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam trpi pritožbene stroške.

[JEDRO]

Možen je prenos toženkine (dolžničine) terjatve do shranjevalke na tožnika (upnika).

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče ugodilo zahtevku za izročitev treh omar iz leta 1929, zložljive mize s 6 stoli, starinske ure, grafike R. Š., slike neznanega avtorja. Sodišče je obvezalo toženo stranko k vrnitvi predmetov, ki so podrobneje opisani v izreku prvostopne sodbe, toženki pa je dana izbira, da namesto vrnitve predmetov plača znesek 7.511,27 EUR.

Proti takšni sodbi se je pritožila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zanika posest predmetov, saj jih ni nikoli imela in jih nima. Na koncu pritožbe pa trdi, da je lastninsko pravico nad pohištvom pridobila na originaren način in sicer na podlagi zakona. Tožnik bi moral dokazati, katere predmete naj bi toženka posedovala, izvedenec pa bi si moral ogledati predmete in jih vpisati. Sodba je neizvršljiva. Toženka bi morala plačati zelo čudno nastavljen denarni znesek, ki ni nastavljen po nikakršni tarifi, ki ni izračunan po nikakršni formuli. Toženka kot profesorica na srednji šoli ne zasluži toliko, da bi lahko denar razmetavala. Sodišče sploh ni obrazložilo, na osnovi katerih dokazov je ugotovilo, da toženka poseduje pohištvo. Gre le za izpovedbe tožnika in nekaterih sorodnikov. Neodgovorjeno je vprašanje, kaj je tožnik mislil z izpovedbo v prvem sojenju, da je možno, da so družinski člani hoteli pohištvo zavreči. Toženka torej vseskozi zatrjuje, da je lastninsko pravico nad pohištvom pridobila na originaren način. Predlaga ugoditev pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je ugotovilo naslednje dejansko stanje, ki ga v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče.

Sodišče je ugotovilo, da je predmete podedovala A. Š., ki jih je potem podarila tožniku kot spomin na deda. Priča M. D. je potrdila, da je pohištvo pripeljala toženka v njeno hišo in ga postavila v vrtno sobo. Toženka na predmetih ni pridobila lastninske pravice po čl. 50 Stvarnopravnega zakonika, saj predmeti niso bili zavrženi in niso bili brez lastnika. Priča D. je sicer trdila, da so pohištvo po smrti tožnikovega deda hoteli razsekati, vendar je toženka ocenila, da je to škoda. Sodišče je potem zaključilo, da je toženka vedela, da imajo predmeti lastnika. Priča Š. je povedala, pohištva niso nameravali uniči, saj bi ga lahko shranili v njeni veliki hiši, vendar je bilo potem podarjeno tožniku. Priča Š. je tudi potrdila, da sta bila tudi šivalni stroj in stenska ura v hiši tožnikovih prednikov in sta bila potem odnešena. Pravilno je tožnik ocenil nadomestno izpolnitev po čl. 312 Zakona o pravdnem postopku v višini 7.511,27 EUR. Tožnik je predmete ocenil po prostem preudarku, saj mu veliko pomenijo, kot spomin na deda. Večjo vrednost predmetov za tožnika je potrdila tudi priča A. Š. (darovalka predmetov), saj so pohištvo in predmeti prehajali iz roda v rod. Predmeti imajo za tožnika poseben status, zato cenitev po izvedencu ni potrebna. Pravna podlaga za izročitev predmetov je čl. 92 SPZ.

Pritožnica v pritožbi deloma prihaja v lastno nasprotje. Pritožnica najprej zanika posest predmetov, nato pa zatrjuje, da je sporne predmete pridobila na originaren način. Toženka pa ne zanika, da predmete hrani pri drugi osebi, saj je priča M. D. potrdila, da je toženka pohištvo pripeljala v pričino hišo in ga je postavila v vrtno sobo.

V koliko shranjevalka ne bi hotela izročiti predmetov tožniku, bi slednji lahko zahteval, da sodišče nanj prenese tožnikovo terjatev za izročitev predmetov (čl. 214/III ZIZ).

To pomeni, da je sodba izvršljiva ne glede na to, da predmetov ne shranjuje toženka pri sebi.

Sodišče je zanesljivo ugotovilo, katere tožnikove predmete zadržuje toženka, saj so ta dejstva potrdile priče, pa tudi toženka sama.

Glede šivalnega stroja in stenske ure je priča Š. potrdila, da sta bila tudi ta dva predmeta v hiši prednikov in sta bila tudi odnešena.

Za podroben opis predmetov ni potreben ogled po izvedencu, saj je tožnik v ponovljenem sojenju popolno opisal vse predmete z vsemi možnimi karakteristikami in razpoznavnimi znaki, kot je razvidno iz preciznega izreka sodbe.

Nadomestna izpolnitev v znesku 7.511,27 EUR ni določena po tržni ceni, ampak je tožnik določil vrednost, ki jo imajo predmeti za njega, kot spomin na deda. Gre za sorazmerno stare predmete (tudi iz leta 1929), ki imajo tudi že zgodovinsko in etnološko vrednost. Toženka pa je spregledala, da ona sama odloča, ali bo vrnila predmete, ali pa bo plačala njihovo posebno ceno. Plačilo torej ni primarno, saj se lahko toženka sama odloči, ali bo izpolnila obveznost v naravi ali v denarju (čl. 28 ZIZ).

Sodišče je zanesljivo ugotovilo, da predmeti niso bili zavrženi. Predmete bi lahko zavrgla prvotna lastnica A. Š., ki pa je izpovedala, da pohištva niso nameravali uničiti, saj bi lahko shranili pri njej, vendar je bilo potem podarjeno tožniku. Tožnik, kakor tudi priča D., pa sta le omenjala tudi možnost uničenja, vendar nista trdila, da se je lastnik odločil za uničenje.

Glede na zavrnitev pritožbe, pritožnica sama trpi pritožbene stroške.