Appeal dismissed; creditor must specify exact amounts owed by employer between enforcement order and execution request.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik sam nosi svoje stroške pritožbe.

[JEDRO]

Delodajalec odgovarja le za poravnavo tistih zneskov, ki niso bili odtegnjeni in izplačani od prejema sklepa o izvršbi pa vse do vložitve izvršilnega predloga. Upnik zato mora v predlogu za izvršbo proti delodajalcu opredeliti višino teh zneskov.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom upnikov predlog za izdajo sklepa o izvršbi zoper dolžnikovega delodajalca družbo S. d.o.o. zavrglo. V obrazložitvi je navedlo, da bi moral upnik v obravnavanem predlogu za izvršbo zoper delodajalca navesti natančne zneske, ki bi jih kot dolžnikov delodajalec moral odtegniti dolžniku od plače od prejema sklepa o izvršbi do vložitve predloga za izvršbo po 134. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Ker pa je upnik predlog za izvršbo vložil po pooblaščencu in v predlogu navedenih podatkov ni navedel, je sodišče prve stopnje njegov predlog štelo za nepopoln in ga je zato na podlagi II. odst. 108. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ zavrglo.

Zoper navedeni sklep se pravočasno pritožuje upnik in sodišču očita kršitev bistvenih določb postopka. Trdi, da sodišče prve stopnje razumeva določila ZIZ napačno. Po stališču sodišča mora po 134. čl. ZIZ upnik določno navesti, katerega dne dolžnikov delodajalec ni odtegnil razpoložljivega dela dolžnikovih prejemkov in za kakšne zneske gre v primeru posamezne opustitve. Zakonodajalec ni imel namena uzakonitve takšnega stališča, ki bi ga v celoti onemogočila, saj ta nima vpogleda plačilne liste dolžnika, prav tako nima podlage za terjanje vpogleda v le-te. V primeru delodajalčeve opuščene odtegnitve, zadošča samo njegova trditev, da delodajalec vsega tega ni izvršil, da za opustitev ni imel razloga in da je v posledici opustitve nepoplačana njegova terjatev do dolžnika, ki bi bila v primeru dolžnikovega dolžnika, če bi sledil sklep o izvršbi, poplačan v celoti. Dolžnikov dolžnik ni obvestil ne njega, ne sodišča o zadržkih za izvršitev sklepa. Glede na to, da je dolžnik edini družbenik dolžnikovega dolžnika, tudi ni nič čudnega, da se ni zmenil za obveze, ki mu jih je sodišče naložilo v sklepu z dne 10. 4. 2008. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom poseglo tudi v upnikovo pravico do enakega varstva pravic po 22. čl. Ustave RS. Pritožba je predlagala, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje s stroškovno posledico.

Pritožba je priglasila tudi stroške vložene pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V I. odst. 134. čl. ZIZ je določeno, da lahko upnik predlaga, naj sodišče v izvršilnem postopku s sklepom naloži delodajalcu, naj mu poravna vse zneske, ki jih ni odtegnil in izplačal po sklepu o izvršbi. Po presoji sodišča druge stopnje gre nesporno pri tem za predlog za katerega se uporablja določba o vsebini predloga za izvršbo, ki med drugim določa kot obvezno sestavino predloga za izvršbo poleg upnika, dolžnika, dolžnikove indenfikacijske številke, izvršilnega naslova ali verodostojne listine, sredstva in predmeta izvršbe tudi dolžnikovo obveznost (I. odst. 40. čl. ZIZ). Dolžnikova obveznost mora biti natančno opredeljena. Delodajalec odgovarja le za poravnavo tistih zneskov, ki niso bili odtegnjeni in izplačani po sklepu o izvršbi. Tak znesek ne predstavlja vedno celotno izterjevano terjatev. Pri izvršbi na plačo namreč sodišče s sklepom o izvršbi zarubi le tisti del plače, na katere je mogoče seči z upoštevanjem omejitev izvršbe ( čl. 102 ZIZ). Upnik bi moral v predlogu za nadaljevanje izvršbe zoper dolžnikovega delodajalca navesti, kolikšne zneske bi moral dolžnikov delodajalec odtegniti od plače od prejema sklepa o izvršbi do vložitve predloga po 134. členu ZIZ.

Neutemeljene so tudi nadaljnje navedbe pritožbe, ko upnik navaja, da nima vpogleda v plačilne liste dolžnika niti nima podlage za terjanje vpogleda v le-te. ZIZ izrecno res ne opredeljuje upnikove dolžnosti po pridobivanju teh podatkov ter dolžnosti delodajalca po posredovanju podatkov o plačah njihovih delavcev na upnikove zahteve, opredeljuje pa dolžnost posredovanja osebnih podatkov upravljavcev podatkov ali zbirk podatkov (IX. odst. 40. čl. ZIZ). Vsebino te določbe pa je potrebno uporabiti analogno tudi v obravnavanem primeru. ZIZ nalaga dolžnost posredovanja podatkov upnikom tudi organizacijam za plačilni promet, ki morajo sodišču in upniku nemudoma sporočiti zahtevane podatke (III. odst. 140. člena ZIZ). Pojem upravljavec je zato potrebno obravnavati širše in sicer tako, da zajema tudi delodajalce. Upnik je s pravnomočnostjo sklepa o izvršbi pridobil pravni interes, ki se zahteva za posredovanje osebnih podatkov na upnikovo zahtevo, zato mu je delodajalec tudi dolžan posredovati podatke o dolžnikovi plači.

Ker upnik predloga ni ustrezno sestavil, ga je bilo potrebno zavreči, zato je upnikova pritožba zoper sklep o zavrženju neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in je pravilno uporabilo materialno pravo, na kar pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP).

Upnik s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov, saj za izvršbo niso bili potrebni (V. odst. 38. čl. ZIZ).