Appeal dismissed; creditor's unreasoned request for wage garnishment extension not recoverable as costs.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Iz podatkov spisa izhaja, da je upnica s samostojno vlogo predlagala razširitev izvršbe na dolžničino plačo v roku enega meseca po prejemu sklepa o izvršbi oz. v roku enega meseca in enega tedna po vložitvi predloga za izvršbo, brez posebne utemeljitve oz. navedbe razlogov, ki bi kazali na potrebnost takega ravnanja, zato ji dolžnica ni dolžna povrniti stroškov, nastalih z vložitvijo te vloge.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom pod točko 1 izreka izvršbo nadaljevalo z novim izvršilnim sredstvom, z rubežem plače, pod točko 2 izreka pa je odločilo, da je dolžnica dolžna upnici v roku 8 dni povrniti 5,00 EUR stroškov izvršilnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka.

Upnica je s pravočasno pritožbo izpodbijala odločitev o stroških izvršilnega postopka in pri tem uveljavljala pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava iz 1. in 3. točke I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju ZIZ). Navedla je, da mora po določbi V. odstavka 38. člena ZIZ dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, zato bi moralo sodišče odmeriti tudi stroške, ki jih je upnica priglasila v stroškovniku. Upnica je vložila predlog za izvršbo z namenom, da pride do poplačila in pri tem prosto izbira najhitrejši in najugodnejši način, kar ji ZIZ tudi dovoljuje in dopušča. Ni nobene zakonske podlage, ki bi upniku prepovedovala opravljati poizvedbe glede dolžnikovega premoženja in prihodkov. V kolikor je upnik takšne poizvedbe opravil in so mu pri tem nastali stroški, jih mora v skladu s V. odstavkom 38. člena ZIZ povrniti dolžnik. Za vsako nadaljnje sredstvo izvršbe se v skladu z ZIZ-E plača taksa v znesku 5,00 EUR. Glede na veliko število dolžnikov, ki so po večini nezaposleni in ne razpolagajo z rubljivim premoženjem, bi upniku predlaganje več izvršilnih sredstev hkrati za vsak izvršilni predlog po nepotrebnem predstavljalo še večje finančno breme. ZIZ dovoljuje, da lahko upnik poleg že obstoječih izvršilnih sredstev vlaga še nova izvršilna sredstva. V zakonu ni omejitve, da mora upnik predlagati vsa izvršilna sredstva že s prvim predlogom za izvršbo. Prav tako upniku pri tem ni potrebno izkazovati, da je izvršba z novimi sredstvi in na novih predmetih potrebna zato, ker naj bi bila izvršba z že dovoljenimi sredstvi oz. predmeti neuspešna ali nezadostna za poplačilo njegove terjatve. Prav zaradi tega, ker je vzrok nastalega izvršilnega postopka v celoti na strani dolžnika, ker ni poravnal obveznosti, zakon upniku dovoljuje, da sam izbira najugodnejša sredstva izvršbe, da bo poplačan. Predlagala je, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in sklep ustrezno spremeni.

Dolžnica ni podala odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje o nepotrebnosti nadaljnjih izvršilnih stroškov (z izjemo plačane sodne takse v znesku 5,00 EUR), ki jih je upnica priglasila v predlogu za nadaljevanje izvršilnega postopka z novim izvršilnim sredstvom z dne 10. 6. 2008, je pravilna.

Pritrditi je pritožnici, da ima upnik vse do konca izvršilnega postopka možnost, da izvršbo razširi tudi z drugimi izvršilnimi sredstvi in na druge predmete (III. odstavek 34. člena ZIZ) in da lahko upnik opravlja poizvedbe o dolžnikovem premoženju, vendar mu sodišče za vsako razširitev ali preusmeritev izvršbe ter za opravljene poizvedbe ni dolžno priznati nastalih izvršilnih stroškov. Dolžnik mora namreč upniku na njegovo zahtevo povrniti zgolj tiste stroške, ki so bili za izvršbo potrebni (V. odstavek 38. člena ZIZ). Potrebnost stroškov, ki nastanejo kot posledica dopustnih upnikovih dejanj, je treba presojati glede na dejanske okoliščine in tek vsakega izvršilnega postopka posebej, pri čemer je na upniku trditveno in dokazno breme glede obstoja okoliščin, ki kažejo na potrebnost priglašenih stroškov (I. odstavek 7. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Iz podatkov spisa izhaja, da je upnica s samostojno vlogo predlagala razširitev izvršbe na dolžničino plačo v roku enega meseca po prejemu sklepa o izvršbi na dolžničino dobroimetje na računih pri organizacijah za plačilni promet oz. v roku enega meseca in enega tedna po vložitvi predloga za izvršbo, brez posebne utemeljitve oz. navedbe razlogov, ki bi kazali na potrebnost takega ravnanja, zato ji dolžnica ni dolžna povrniti stroškov, nastalih z vložitvijo te vloge. Upnica bi morala zatrjevati, pa tudi izkazati, da je bila vložitev samostojnega predloga za razširitev izvršbe v tako kratkem času od vložitve predloga za izvršbo potrebna in iz katerih razlogov, česar pa v konkretnem primeru ni storila.

Tudi pritožbena zatrjevanja, da je vzrok nastalega izvršilnega postopka v celoti na strani dolžnice, ki ni poravnala obveznosti, ne morejo omajati pravilnosti izpodbijane odločitve. Kot že obrazloženo, kriterij za naložitev upnikovih izvršilnih stroškov v plačilo dolžniku ni krivda, temveč njihova potrebnost za izvršbo (V. odstavek 38. člena ZIZ). Tega kriterija pa upnica v obravnavanem primeru ni izkazala.

Glede na to, da niso bili podani pritožbeni razlogi, pa tudi ne kakšna od kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ), je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijani 2. točki izreka potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. in 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ).

Ker upnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s V. odstavkom 38. člena ZIZ in s 15. členom ZIZ).