Appeal dismissed; tenant must prove purchased apartment is unsuitable under Housing Act. Appeal rejected due to untimely claim and lack of evidence. Court upheld first instance judgment. Tenant failed to prove unsuitability. Appeal dismissed. Tenant bears costs.

Lastnik mora predlagati dokaze da stanovanje, katerega nakup se zahteva, ni primerno.

[OBRAZLOŽITEV]

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam trpi pritožbene stroške.

Obrazložitev:

Z izpodbijanim delom sodbe je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna skleniti s tožečo stranko prodajno pogodbo po čl. 129 Stanovanjskega zakona in sicer za stanovanje v stanovanjski hiši N. t. ... v C. za kupnino, ki je določena po čl. 117 in 119 Stanovanjskega zakona.

Proti takšni sodbi se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Ponovi ugovor pasivne legitimacije in trdi, da bi lahko bila tožena le M. o. C. Z odlokom o ustanovitvi je občina prenesla na sklad zgolj upravljanje s stanovanji, ne pa tudi lastništva stanovanj. Sodišče je nepravilno zaključilo, da je bila vloga za odkup vložena pravočasno. Razlogi o tem so nejasni in nasprotujoči. Vrednost 192 točk je bila znana tožniku šele 29.9.1993, zato je nepomembno, če je veljala od 10.8.1993. To pomeni, da je tožnik vlogo z dne 5.9. vložil 5.9.1994 in ne 1993. Tožnik dne 5.9. ni mogel vedeti za število 192 točk. Nepomembno je, da je tožena stranka začela obravnavati vlogo kot pravočasno. Vloga za odkup ni bila pravočasna, zato je tožnik po čl. 129 Stanovanjskega zakona izgubil pravico do nakupa stanovanja v K. u. ... in s tem tudi pravico do drugega primernega stanovanja. Kot novo dejstvo zatrjuje, da vtoževano stanovanje ni primerno in primerljivo s stanovanjem na K. u. ..., saj je vtoževano stanovanje v novo gradnji. Kot nedovoljeno novoto uveljavlja zastaranje podrednega zahtevka, ki je bil uveljavljen šele v vlogi dne 30.7.1999, torej 5 let po izteku roka. Predlaga ugoditev pritožbi in predvsem spremembo ter zavrnitev zahtevka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče je pravilno ugodilo podrednemu zahtevku za sklenitev prodajne pogodbe za drugo primerno stanovanje, ker je stanovanje iz primernega zahtevka bilo predvideno za rušenje.

Sodišče je pravilno zavrnilo ugovor pasivne legitimacije, saj je pravilno ocenilo, da je tožena stranka zavezana k sklenitvi prodajne pogodbe.

Po čl. 22/II Odloka o ustanovitvi stanovanjskega sklada O. C. (Uradni list RS št. 57/93 – priloga pod ...) je občina prenesla na sklad vsa svoja stanovanja, s tem pa je prenesla lastništvo na stanovanjih, kot je pravilno ugotovilo sodišče. Sedanja tožena stranka pa je pravna naslednica ukinjenega stanovanjskega sklada in je od njega prevzela vse pravice in obveznosti. Glede na to, da je bila pravica uporabe (danes lastninska pravica) prenesena na osnovi odloka, to je predpisa, je bila vknjižba v zemljiško knjigo le deklaratorne narave, saj je bila pravica uporabe prenesena že na osnovi predpisa.

Sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnik vlogo za odkup stanovanja vložil dne 5.9.1993, torej pravočasno še pred iztekom roka dne 19.10.1993.

Sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka neskrbno evidentirala vloge, saj ni poskrbela za kontrolo vlog, sicer bi opazila, da je na sicer pravočasni vlogi tožnika zapisan datum 5.9. in sicer brez letnice.

Priči K. in Š. sta opisali pri sprejemanju vlog veliko gnečo, vloge so se sprejemale tudi med malico po osebah, ki niso bile zadolžene za vodenje delovodnika. Že na osnovi teh dejstev je sodišče pravilno sledilo trditvi tožnika, da je vlogo vložil pravočasno.

Toda ključen dokaz za pravočasnost vloge je izpovedba priče R. B., da je bil s tožnikom v L. na stanovanjskem skladu, ko ni bilo več veliko časa do izteka roka, o čemer je bil seznanjen tudi tožnik.

Sodišče je tudi ugotovilo, da je bilo z zapisnikom z dne 29.9.1993 ugotovljeno, da je prejšnje stanovanje vredno 192 točk, da pa je cenitev veljala od 10.8.1993 dalje. Glede na to, da je rok za oddajo vloge potekel 19.10.1993 je tožnik do tega datuma že lahko vedel za število točk. To dodatno dokazuje, da je tožnik vlogo vložil v letu 1993 in ne v letu 1994.

Končno tožena stranka vlogo nikoli ni obravnavala kot prepozno, ampak ravno nasprotno, obravnavala jo je ves čas kot pravočasno.

Glede na to, da je sodišče zanesljivo ugotovilo, da je tožnik vlogo vložil pravočasno, je tudi pravilna ocena, da je pri evidentiranju vloge lahko prišlo do pomote in je zato tožena stranka vlogo vodila pod datumom 5.9.1994, čeprav je bila vloga vložena v letu 1993.

Pravilna je ugotovitev, da je tožnik zaradi pravočasne vloge upravičen do odkupa stanovanja po čl. 129 SZ, saj tožena stranka ni omogočila tožniku nakupa drugega primernega stanovanja, ker je bilo prvotno stanovanje namenjeno za rušenje.

Priče H., K. in P. niso potrdile, da bi se tožena stranka s tožnikom dogovarjala o prodaji drugega primernega stanovanja.

Sodišče je zato pravilno ocenilo, da tožena stranka ni izpolnila dolžnosti iz čl. 129/II SZ, saj je tožnika le ustno obvestila, da stanovanja na K. u. ... ne more prodati zaradi rušenja, ni pa mu ponudila v nakup konkretno drugo primerno stanovanje.

Pritožnik v pritožbi navaja novo dejstvo, vendar brez dokazov, da sporno stanovanje ni primerno, saj ni primerljivo s stanovanjem na K. u. ... Pritožnik se v teku pravde ni ukvarjal s primernostjo stanovanja, saj je ugovarjal le svojo legitimacijo, predvsem pa je zatrjeval nepravočasnost vloge. Pritožnik tudi ni navedel upravičenih razlogov, ki bi govorili proti prekluziji, seveda pa tudi ni predlagal dokazov.

Pritožnik tudi neutemeljeno navaja novo dejstvo zastaranja podrednega zahtevka. Pri tem je pomembno tudi to, da pritožnik ni uveljavljal zastaranja primarnega zahtevka. V bistvu pa gre samo za en zahtevek, to je za prodajo drugega primernega stanovanja. Tožnik je bil prisiljen zahtevati prodajo stanovanja na N. t. ..., ker je bilo stanovanje na K. u. predvideno za rušenje. Tako je bil spremenjen le predmet za realizacijo istega zahtevka, ni pa bil spremenjen zahtevek za prodajo stanovanja. Tožena stranka ne upošteva dejstva, da je bila dolžna prodati katerokoli drugo primerno stanovanje. Tožena stranka pa za stanovanje na N. t. ... ni predlagala dokazov glede neprimernosti.

Glede na zavrnitev pritožbe, pritožnik sam trpi pritožbene stroške.