Appeal partially allowed regarding enforcement costs; court distinguishes between explanatory letters and formal applications under enforcement law.

Pritožbi se delno ugodi in se sklep o delni ustavitvi izvršbe z dne 28. 1. 2008 v 2. točki izreka spremeni tako, da se znesek 11,24 EUR nadomesti z zneskom 28,10 EUR, 1. točka izreka sklepa z dne 28. 1. 2008 pa se spremeni tako, da se znesek 196,64 EUR nadomesti z zneskom 365,18 EUR.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenih izpodbijanih delih potrdita oba sklepa sodišča prve stopnje z dne 28. 1. 2008.

Dolžnik je dolžan upniku povrniti 16,86 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka tega sklepa.

[JEDRO]

Vloga s katero je upnik delno umaknil predlog za izvršbo, predstavlja obrazložen dopis, za kar upniku pripada nagrada 50 točk, saj gre za običajno vlogo tekom izvršilnega postopka, za katero ni potrebna posebna obrazložitev (le datumi in zneski delnih plačil), zato je ni mogoče šteti za drugo obrazloženo vlogo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sklepom o delni ustavitvi izvršbe z dne 28. 1. 2008 pod točko 1 izreka izvršbo, dovoljeno s sklepom Okrajnega sodišča v Šentjurju pri Celju z dne 6. 7. 2005, opr. št. In 105/2003, delno ustavilo za posamezne, v izreku navedene zneske delnih plačil, pod točko 2 izreka pa je odločilo, da je dolžnik dolžan plačati upniku nadaljnje izvršilne stroške v višini 11,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2008 dalje do plačila. Z drugim izpodbijanim sklepom, prav tako z dne 28. 1. 2008, pa je sodišče prve stopnje pod točko 1 izreka sklenilo, da je dolžnik dolžan plačati upniku 196,64 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2008 dalje do plačila, pod točko 2 izreka pa upniku ni priznalo stroškov, priglašenih z vlogami z dne 24. 2. 2005, 18. 1. 2008, 1. 12. 2005, 24. 2. 2006 in 10. 9. 2007.

Upnik s pravočasno pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava (3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ) izpodbija oba uvodoma navedena sklepa. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno odmerilo stroške v zvezi s sestavo pritožbe zoper sklep o zavrnitvi začasne odredbe, saj bi mu moralo ob uporabi 6. točke tar. št. 27 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) priznati priglašenih 500 točk in ne le 250 točk. Nadalje sodišče ni priznalo stroškov v višini 4,17 EUR za poizvedbe pri B. S. (BS), ker upnik ni predložil potrdila o plačilu. Iz vloge je razvidno, da je upnik pridobil podatek od BS, pri čemer je splošno znano in preverljivo dejstvo, koliko BS zaračunava za takšne storitve. Glede na to, da OT razlikuje med stroški poizvedb (5. točka tar. št. 39 OT) in stroški obrazloženih dopisov (3. točka tar. št. 39 OT), kamor sodi tudi vloga upnika z dne 22. 8. 2005, stroški dopisa v nobenem primeru niso zajeti v stroške poizvedb. OT prav tako loči med stroški za pregled spisa in stroški dopisa, zato stroški, povezani s pregledom mnenja, ne zajemajo tudi stroškov dopisa z dne 29. 5. 2007. Urgenci oz. predloga za imenovanje sodnega izvedenca z dne 1. 12. 2005 in 24. 2. 2006 sta bili potrebni, saj je sodišče po drugi urgenci nadaljevalo s postopkom, pred tem pa je zadeva brez utemeljenega razloga skoraj leto in pol stala na mrtvi točki. Sodišče prve stopnje tudi napačno razume določilo VII. odstavka 38. člena ZIZ, ki poleg subjektivnega roka določa tudi skrajni rok, to je 30 dni po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku, kar pomeni, da lahko upnik vse do takrat zahteva povračilo nastalih izvršilnih stroškov. Edino razumno je, da upnik, pri izvršbi na nepremičnine, stroške priglasi pred razdelitvenim narokom z vlogo, s katero specificira svojo terjatev. Vloga upnika z dne 18. 1. 2008 ne predstavlja obvestila v smislu 4. točke tar. št. 39 OT, ampak gre za obrazloženo vlogo v smislu 7.c točke tar. št. 27 OT. Predlagal je spremembo sklepov v izpodbijanih delih, podredno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Dolžnik ni vložil odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Upnik utemeljeno navaja, da pritožba zoper sklep o zavrnitvi začasne odredbe predstavlja redno pravno sredstvo, za kar bi moralo sodišče prve stopnje v skladu s 6. točko tar. št. 27 OT priznati vseh priglašenih 500 točk in ne le 250 točk.

Ni mogoče pritrditi stališču pritožbe, da je splošno znano in preverljivo dejstvo, koliko BS zaračunava za poizvedbo o številki računa. Plačilo te storitve predstavlja dejanski strošek, nastanek katerega mora upnik izkazati po višini s predložitvijo računa oziroma potrdila o plačilu. Ker tega ni storil, mu sodišče prve stopnje utemeljeno ni priznalo priglašenih stroškov v znesku 4,17 EUR. Utemeljeno pa upnik izpodbija presojo prvostopenjskega sodišča, ki je stroške za sestavo vloge, s katero je upnik priglasil nastale stroške v zvezi z opravljenimi poizvedbami, štelo kot sestavni del stroškov za opravljene poizvedbe. Gre za dve različni opravili oziroma storitvi, ki sta vsaka posebej ovrednotesni v OT, zato je potrebno pritožbi v tem delu ugoditi in upniku za vlogo z dne 22. 8. 2005 priznati 50 točk za obrazložen dopis (3. točka tar. št. 39 OT).

Nadalje upnik sicer utemeljeno navaja, da OT razlikuje med stroški pregledovanja spisov ter stroški dopisov in obvestil, vendar kljub temu ne gre ugoditi njegovi pritožbeni zahtevi po priznanju stroškov za vlogo z dne 29. 5. 2007. Ta vloga, s katero je upnik sodišču sporočil, da nima pripomb na izdelani izvedenski mnenji (cenitvi), za sam tek izvršilnega postopka namreč ni bila potrebna, saj dopis sodišča, s katerim je le-to strankama poslalo izvedenski mnenji v izjasnitev, v primeru strinjanja s cenitvama ni terjal odgovora strank.

Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje o nepotrebnosti vloge – urgence z dne 1. 12. 2005, saj potek časa od pravnomočnosti sklepa o izvršbi (23. 8. 2005) ne upravičuje takšne vloge. Sodišča so pri razpisovanju zadev vezana na pravila Sodnega reda, v konkretnem primeru pa tudi ni šlo za prednostno zadevo, ki bi terjala hitrejše oziroma prednostno obravnavanje. Vloga z dne 24. 2. 2006 pa ne obstaja oz. je upnik sodišču v tej zadevi ni predložil, kot je že pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče.

Iz nadaljnjih pritožbenih navedb glede razlage določila VII. odstavka 38. člena ZIZ je mogoče povzeti, da se upnik zavzema za takšno razlago tega zakonskega določila, po kateri naj bi obstajal le en rok za priglasitev povračila stroškov, tj. objektivni rok 30 dni po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku, kar seveda ne drži. Objektivni rok pride v poštev šele v primeru, ko je izvršilni postopek končan ali ustavljen, pa subjektivni rok še ni potekel, kar pomeni, da upnik izve za stroške ali njihovo višino šele po ustavitvi ali končanju postopka. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje natančno pojasnilo, da upniku zaradi zamude subjektivnega roka ni priznalo priglašenih stroškov za takso za zaznambo sklepa o izvršbi (47,57 EUR) in za predujma za izvedenca (542,28 EUR in 220,00 EUR), razloge prvostopenjskega sodišča pa v celoti kot pravilne sprejema tudi sodišče druge stopnje. Upnik v pritožbi posameznih dejstev konkretno ne izpodbija, zgolj z zavzemanjem za drugačno razlago določila VII. odstavka 38. člena ZIZ pa ne more uspešno izpodbiti pravilne presoje sodišča prve stopnje.

Vloga z dne 18. 1. 2008, s katero je upnik delno umaknil predlog za izvršbo, po presoji sodišča druge stopnje po vsebini predstavlja obrazložen dopis, za kar upniku pripada nagrada 50 točk (3. točka tar. št. 39 OT) oziroma v višini dodatnih 30 točk, saj je že sodišče prve stopnje priznalo 20 točk za kratek dopis. Ne gre pa ugoditi nadaljnji pritožbeni zahtevi po priznanju vseh priglašenih 375 točk v skladu s 7.c točko tar. št. 27 OT, saj gre za običajno vlogo tekom izvršilnega postopka, za katero ni potrebna posebna obrazložitev (upnik mora navesti le datume in zneske delnih plačil).

Ob navedenem je pritožba delno utemeljena, zato ji je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sklep o delni ustavitvi izvršbe z dne 28. 1. 2008 v 2. točki izreka spremenilo tako, da je upniku priznalo še dodatnih 16,86 EUR (30 točk in 2 % materialnih stroškov, povečanih za 20 % DDV), 1. točko izreka sklepa z dne 28. 1. 2008 pa tako, da je upniku priznalo še dodatnih 168,54 EUR (300 točk in 2 % materialnih stroškov, povečanih za 20 % DDV; 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 4. točko 358. člena in 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenih izpodbijanih delih potrdilo oba sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pri tem ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ).

Ker je upnik s pritožbo uspel v 15 % (pritožbeno sporni so bili nepriznani stroški v skupnem znesku 1.249,43 EUR, uspel pa je z zneskom 185,40 EUR), mu je dolžnik glede na ta uspeh dolžan povrniti nastale pritožbene stroške. Sodišče druge stopnje je upniku kot potrebne priznalo naslednje stroške: 200 točk za sestavo pritožbe, 2 % materialnih stroškov ter 20 % DDV, kar skupaj znaša 112,37 EUR. Ni pa mu priznalo sodne takse za pritožbo, ker upnik nastanka teh stroškov ni izkazal. Dolžnik je tako dolžan upniku povrniti 16,86 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka tega sklepa (II. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s V. odstavkom 38. člena ZIZ in s 15. členom ZIZ). Zakonskih zamudnih obresti od pritožbenih stroškov upnik ni zahteval.