Appeal dismissed; default judgment valid against one co-defendant who failed to answer the lawsuit.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pri navadnem sosporništvu odgovor na tožbo enega sospornika ne koristi drugemu, zato je proti tistemu, ki ni vložil (pravočasnega) odgovora na tožbo možno izdati zamudno sodbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prvotoženca J. B. obvezalo k plačilu zneska 708,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 432,33 EUR od 5.8.2005 dalje, od zneska 276,16 EUR pa od 29.9.2005 dalje.

Proti takšni sodbi se je pritožila prvotožena stranka. Sodišče bi moralo razpisati obravnavo in ugotoviti dejansko stanje. Drugotožena stranka je podala odgovor na tožbo in potrdila zanikanje odgovornosti, saj je bilo podiranje varno. Zaradi odgovora na tožbo bi morala biti razpisana obravnava. Izrek je nerazumljiv, saj sta bila tožena dva, po sodbi pa mora plačati škodo v celoti sam toženec. Materialno pravo je zmotno uporabljeno, ker sodišče govori o objektivni in o krivdni odgovornosti. Nato v pritožbi obširno izpodbija dejansko stanje in zatrjuje varno podiranje, saj je na eni strani ceste stal I. R., z druge strani pred jekleno vrvjo pa je stal varnostni trikotnik. Tožnica je sama kriva za škodo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče je pravilno izdalo zamudno sodbo samo proti prvotoženi stranki, ker ni odgovorila na tožbo.

Sodišče je pravilno ugotovilo, da sta toženca navadna sospornika (čl. 195 Zakona o pravdnem postopku) in da odgovor drugotoženca na tožbo ne koristi pritožniku (ne glede na to pa drugotoženec odklanja vsakršno odgovornost in tak odgovor ne bi koristil pritožniku v nobenem primeru).

Izrek ni nerazumljiv, ker je sodišče ugodilo zahtevku proti pritožniku, proti drugemu tožencu pa pravda še teče. Sodišče je ugotovilo samostojno odgovornost pritožnika. Ali bo tudi drugi toženec odgovoren za škodo in ali bo odgovarjal solidarno s pritožnikom, še ni odločeno.

Dejansko stanje v zamudni sodbi ni mogoče izpodbijati, gre pa tudi za spor majhne vrednosti, zato pritožbeno sodišče izpodbijanje dejanskega stanja ne sme upoštevati. Dejansko stanje bi se obravnavalo, če bi pritožnik odgovoril na tožbo in bi bila razpisana obravnava.

Pritožbeno sodišče mora le preizkusiti, ali je bilo materialno pravo (čl. 131 in 149 OZ) pravilno uporabljeno glede na dejansko stanje v tožbi, ki ga je v celoti povzelo sodišče prve stopnje.

Pravilen je zaključek, da je tožencu dokazana predvsem krivdna odgovornost, saj je opustil potrebne varnostne ukrepe kljub temu, da je drevo podiral v bližini javne ceste. Varnostni trikotnik je bil neopazen, saj je bil postavljen pred ovinkom in na skrajni rob cestišča. Drevo se je podiralo v globeli ob cesti, zato tožnica ni mogla zaznati nevarnosti. Drugotožena stranka je prišla na cesto in sicer mahala, vendar opozorilni znaki niso bili jasni, predvsem pa so bili prepozni, saj je drevo že padlo po avtomobilu. Pravilna je tudi ocena, da bi moral toženec v skrajnem primeru poskrbeti za začasno zaporo ceste, če ni mogel drugače poskrbeti za varnost udeležencev v prometu.

Tako ugotovljeno dejansko stanje izhaja iz tožbe in bi ga toženec lahko izpodbijal, če bi odgovoril na tožbo. Ugotovljena dejstva in predlagani dokazi zanesljivo kažejo na krivdno odgovornost toženca, ki je dopustil, da je drevo padlo na javno cesto.

Dejstvo, da sodišče omenja tudi objektivno odgovornost, ne pomeni zmotne uporabe materialnega prava, saj je opisan način podiranja drevesa brez zadostnih varnostnih ukrepov z napeto vrvjo čez cesto, dejansko nevarna dejavnost.

Višino škode na avtomobilu je sodišče ugotovilo iz priloženih računov z dne 5.8.2005 in z dne 29.9.2005.