Court exempts low-income plaintiffs from court fees due to disproportionate financial burden on monthly earnings.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v celoti spremeni tako, da poslej glasi:

“Tožeči stranki se oprostita plačila sodnih taks.”

[JEDRO]

Dohodek iz naslova nadurnega dela je sodišče pravilno upoštevalo kot dohodek pravdne stranke, saj je tudi to delo podlaga za izplačilo plače. Ob dejstvu, da znaša sodna taksa za tožbo 60 % povprečnega mesečnega dohodka obeh tožnikov, da 2. tožnica prejema mesečno 200,00 EUR iz naslova brezposelnosti, da prejema 1. tožnik mesečno dohodek, ki dosega le 86,5 % povprečne plače, ni pravilen zaključek sodišča, da sredstva za preživljanje tožnikov ne bodo občutno zmanjšana s plačilom šestih obrokov v znesku po 97,42 EUR glede na mesečni dohodek 960,00 EUR.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo:

- da tožeči stranki ne oprosti plačila sodnih taks,

- da se tožečima strankama dovoli obročno plačilo doslej zapadle sodne takse v višini 584,51 EUR v šestih zaporednih mesečnih obrokih po 97,42 EUR z zapadlostjo prvega obroka 25. 6. 2008 in vsakega naslednjega na 25. dan v mesecu,

- da bo sodišče štelo, da je tožba umaknjena, če ne bosta plačali tožeči stranki sodne takse v določenem roku in predložili sodišču potrdil o plačilu.

Tožnika sta s pravočasno pritožbo izpodbijala sklep sodišča prve stopnje in pri tem smiselno uveljavljala pritožbena razloga zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava (2. in 3. tč. I. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala ugoditev pritožbi ter razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navajala sta, da sodišče ne bi smelo upoštevati stroškov prevoza in prehrane pri ugotavljanju višine plače prvega tožnika, povprečna višina njegove mesečne plače 763,46 EUR je zato napačno ugotovljena. Tožnika tudi nista lastnika nepremičnin in se čudita po trdilu davčne uprave, da sta imela v letu 2007 vsak po 2,93 EUR katastrskega dohodka. Lastninska pravica na celotni nepremičnini vpisani v vl. št. ... k. o. A. je bila že leta 2005 vpisana na ime toženca, drugega premoženja tožnika nimata. Mesečni obrok 97,42 EUR predstavlja za njiju izredno visok znesek glede na njun dohodek oziroma premoženjsko stanje, zato bi jo ob pravilni uporabi 168. čl. ZPP sodišče moralo oprostiti plačila sodnih taks. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi višino tožbenega zahtevka in predvidene stroške izvedencev, ki bodo nastali med postopkom in bodo v obravnavanem primeru za izvedenca finančne stroke presegli 1.000,00 EUR, vrednost spornega predmeta pa je tudi visoka in ob pričakovanju toženčevega upiranja zahtevku bodo potrebni še morebitni odgovor na pritožbo ali revizijo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča zmotno uporabilo določbo III. odst. 168. čl. ZPP in je zmotno presodilo, da s plačilom sodne takse v višini 584,51 EUR oziroma s plačilom le-te v šestih obrokih po 97,42 EUR ne bi bila občutno zmanjšana sredstva v višini 964,46 EUR mesečno, s katerimi se tožnika preživljata.

Mesečni skupni dohodek obeh tožnikov v ugotovljeni višini je sicer pravilen, saj ni utemeljena pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje upoštevalo pri dohodku prvega tožnika tudi znesek za njegove prevozne stroške in regres za prehrano, dohodek iz naslov nadurnega dela pa je pravilno upoštevalo, saj je tudi to delo podlaga za izplačilo plače. Upoštevanje katastrskega dohodka v ugotovljeni višini pa dejansko ne vpliva bistveno na višino ugotovljenega dohodka.

Pritožba torej ni utemeljena iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Po presoji pritožbenega sodišča pa je odločilno dejstvo, da znaša sodna taksa za tožbo kar 60 % povprečnega mesečnega dogodka tožnikov, pri čemer je pomembno tudi dejstvo, da druga tožnica prejema komaj 200,00 EUR mesečno iz naslova brezposelnosti, prvi tožnik pa prejema dohodek, ki dosega le 86,5 % povprečne plače v obdobju odločanja pred sodiščem prve stopnje. Četudi znaša določena obročna obveznost dobrih 10 % mesečnega dohodka, ob ugotovljeni višini le-tega in ob upoštevanju trajanja šest mesecev ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sredstva za preživljanje tožnikov ne bodo občutno zmanjšana s plačilom obroka za sodno takso za tožbo, saj pri dejanskih dohodkih znesek 97,42 EUR brez dvoma predstavlja občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje tožnikov.

Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava je torej podan.

Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in izpodbijan sklep spremenilo tako, da je tožnika oprostilo plačila sodnih taks (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s IV. odst. 358. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP).

O stroških pritožbenega postopka tožnikov pritožbeno sodišče ni odločilo, ker jih tožnika nista zaznamovala.