Court partially allows appeal on costs but dismisses main claim regarding traffic accident liability split.

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi le glede stroškov in se sodba sodišča prve stopnje v točki 3 izreka tako spremeni, da se znesek 1.662,46 EUR nadomesti z zneskom 1.690,00 EUR.

Sicer pa se obe pritožbi zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih.

Obe stranki sami trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Avtomobilist po prednostni cesti vozi z neprilagojeno hitrostjo, kolesarka pa zapelje na prednostno cesto iz stranske ceste.

Odgovornost avtomobilista je 70 %, kolesarke pa 30 %.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče ugotovilo sokrivdo avtomobilista in kolesarke v razmerju 70 % : 30 %. Sodišče je dosodilo odškodnino v višini 8.345,85 EUR, nato pa je upoštevalo 30 % krivdo pokojne kolesarke in je dosodilo znesek 5.842,09 EUR.

Proti takšni sodbi sta se pritožili tožeča in tožena stranka.

Tožena stranka poudarja izključno krivdo kolesarke, ki je na prednostno cesto pripeljala brez ustavljanja. Zavarovanec ni prekoračil dovoljenih 90 km/h in ni bil v nobenem postopku. Izsiljevanje prednosti je hujši prekršek kot prekoračitev hitrosti. Tudi znak 60 km/h, ki ga zavarovanec sicer ni prevozil, govori o večji previdnosti udeležencev iz stranske ceste. Umikanje v levo res morda ni bilo ustrezno, toda zavarovanec je vozil z nižjo hitrostjo od dovoljene in mu je mogoče očitati premalo pozornosti glede napake drugega. Gre za minimalno odgovornost voznika v višini 20 %.

Tožeča stranka v pritožbi priznava 10 % krivdo pokojne kolesarke. Sodišče je kolesarki pripisalo preveliko krivdo, saj bi voznik lahko preprečil nesrečo, če bi vozil s prilagojeno hitrostjo. Ob prečkanju še nobeno vozilo ob dovoljeni hitrosti ne bi bilo tako blizu križišča, da bi ga kolesarka ovirala. Zavarovanec ne bi smel zapeljati na levi pas, kjer je trčil v kolesarko. Če bi bil voznik pozoren in bi začel zavirati pravočasno, bi ustavil tudi pri ugotovljeni preseženi hitrosti. Glede na ravnanje voznika je slednji odgovoren 90 %. Tožeča stranka glede višine navaja, da bi bila primerna odškodnina 15.000,00 EUR. Sodišče je sledilo prejšnji sodni praksi, ki je res dosojala okoli 2.000,000,00 SIT za izgubo bližnjega svojca. Tožnik zahteva po 50 točk za vsakokratno poročilo stranki po obravnavi. Sodišče bi moralo priznati za odsotnost iz pisarne po 40 točk, namesto po 20 točk, ker pot iz pisarne do sodišča traja več kot 15 minut, saj samo vožnja traja 18 minut iz Žalca do Celja. Za obravnavo 7.12.2007 bi moralo sodišče priznati 50 točk urnine, saj je bila zamuda 7 minut, obravnava se je začela ob 8.37 in se je končala ob 9.05. Za pripravljalno vlogo z dne 16.3.2007 bi moralo sodišče priznati 300 točk, namesto 200 točk, ker je šlo za tretjo pripravljalno vlogo. Za pripravljalne vloge z dne 23.1.2008, 31.1.2008, 14.2.2008 in 7.3.2008, bi moralo sodišče priznati za vsako po 200 točk.

Obe stranki predlagata spremembo sodbe.

Pritožbi v glavni stvari sta neutemeljeni.

Sodišče je pravilno in popolno ugotovilo naslednje dejansko stanje:

Na kraju nesreče je hitrost omejena na 60 km/h, saj znak stoji 498 metrov pred mestom trčenja. Zavarovancu pa ni mogoče očitati, da je vozil v nasprotju z omejitvijo glede na prometni znak, ker je pripeljal iz L. na nadvoz in znaka ni mogel videti. Zavarovanec je začel zavirat 36 metrom pred trčenjem, ali 1,8 sekunde pred trčenjem, kolesarka pa je bila takrat oddaljena od 3,45 do 4,43 metra od križišča. Voznik bi lahko varno ustavil, če bi vozil 60 km/h. Kolesarka je kršila čl. 40/II ZVCP, ker je kljub prometnemu znaku in dobri preglednosti zapeljala na glavno cesto. Zavarovanec je vozil 79 km/h, kar je sicer v okviru dovoljene hitrosti. Vendar pa hitrost 79 km/h ni bila prilagojena splošni določbi iz čl. 27/I ZVCP, ki govori o prilagoditvi hitrosti stanju cestišča, gostoti prometa in drugim okoliščinam. Zaradi tega bi bila primerna hitrost 60 km/h. Voznik pa bi tudi ob večji pozornosti lahko ustavil, četudi je vozil 79 km/h. Po mnenju izvedenca je tožnik reagiral tudi z zakasnitvijo, reagiral pa je tudi nesmotrno, ko se je umikal v levo, to je v tisto smer, v katero je vozila kolesarka, namesto, da bi zaviral in se umikal desno. Oba udeleženca bi lahko preprečila nesrečo. Avto je proti kolesu nevarna stvar, zato je zavarovanec 70 % odgovoren, uspel pa se je ekskulpirati glede 30 % krivde kolesarke.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče pravilno ocenilo, da je avtomobilist odgovoren 70 % in pokojna kolesarka 30 % (čl. 149, 150 in 153 Obligacijskega zakonika). Oba udeleženca sta kršila cestnoprometne predpise in oba bi lahko ob večji previdnosti preprečila nesrečo. Pri tem je treba upoštevati, da je avto nevarna stvar proti kolesu in je zato voznik avtomobila pravilno odgovoren v večjem odstotku. Avtomobilist bi lahko vozil s prilagojeno hitrostjo glede na opisane prometne razmere, lahko pa bi tudi pravočasno reagiral, ter zaviral in obdržal isto smer, ali pa se umikal v desno, namesto na levo v smeri kolesarke. Kolesarka pa je zapeljala iz neprednostne cestne na magistralno cesto in je zato 30 % sokriva za nesrečo.

Sodišče je odmerilo pravično denarno odškodnino za smrt matere v znesku 8.345,75 EUR (70 % znaša 5.842,09 EUR). Sodišče je ustrezno upoštevalo čustveno navezanost in življenje v skupnem gospodinjstvu pokojne matere in tožnika, ter sinovo starost (rojen leta 1981) in vse druge okoliščine, ki so podrobneje obrazložene na straneh ... in ... izpodbijane sodbe.

Ne glede na to, da je odškodnina skladna z merili iz čl. 180 OZ, pa je treba poudariti, da je bila odmerjena vsa odškodnina v zahtevanem znesku 8.345,85 EUR. Tožnik je na ta znesek zvišal zahtevek 22.1.2008 na list. št. ..., potem pa zahtevka ni več zvišal.

Pritožba glede stroškov je utemeljena le v neznatnem delu. Sodišče je pravilno zavrnilo nagrade po 50 točk za vsakokratno poročilo stranki po obravnavah, saj so ta opravila zajeta v osnovni nagradi. Za odsotnost iz pisarne je pravilno priznanih po 20 točk. Po čl. 7/4 tarife se za vsake začete pol ure prizna 20 točk; pritožnik pa ni izkazal odsotnosti zaradi poti več kot pol ure. Obravnava skupaj s čakanjem dne 7.12.2007 je trajala 35 minut (razpisana ob 8.30, začeta ob 8.37, končana ob 9.05). Po čl. 7/3 tarife pripada 50 točk, če obravnava in čakanje trajata več kot pol ure. Tožniku je tako treba priznati dodatnih 50 točk, kar z DDV znese 27,55 EUR, zato je tožnik upravičen sedaj do 1.690,00 EUR stroškov in je zato bil stroškovni izrek spremenjen.

Pripravljalna vloga z dne 16.3.2007 je bila pravilno ovrednotesna, ker po tarifni številki 19 nagrada samo za drugo pripravljalno vlogo znaša 75 %, za ostale vloge pa 50 %.

Glede pripravljalnih vlog z dne 23.1.2008, 31.1.2008, 14.2.2008 in 7.3.2008, je sodišče pravilno priznalo nagrado le za eno vlogo, saj ni razumno, da je tožnik od 23.1.2008 do 7.3.2008 vložil kar štiri pripravljalne vloge, čeprav bi lahko samo v eni vlogi razložil vsa stališča.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa je uspela v neznatnem stroškovnem delu, zato obe stranki sami trpita pritožbene stroške.