Appeal allowed; claim for restoration of possession deemed sufficiently defined despite factual findings.

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne v nov postopek.

Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Pri zahtevkih za vrnitev v prejšnje stanje je zahtevek dovolj določen, če tožnik v tožbenem zahtevku opiše stanje, kakršno mora biti doseženo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedenim sklepom je prvostopno sodišče zavrglo tožbo opirajoč se na II. odstavek 108. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 do 45/08; v nadaljevanju: ZPP).

Zoper takšen sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v novo odločanje prvostopnemu sodišču, in sicer pred drugim sodnikom. Priglaša pritožbene stroške. Bistveni pritožbeni razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba izpostavlja, da je tožba razumljiva in popolna. Tožbeni zahtevek ima ugotovitveni del, iz katerega jasno izhaja, da gre za motenje posesti vodovodnega in električnega priključka na tožnikovem bungalovu, dajatveni del pa toženi stranki nalaga spojitev obeh komunalnih priključkov.

V primeru, ko gre za odvzem posesti ali za njeno motenje, zakon ponuja le vrnitveni (restitucijski) ter opustitveni oziroma prepovedni zahtevek (34. člen Stvarnopravnega zakonika; v nadaljevanju: SPZ). Kljub temu se v sodni praksi ugotovitveni deli zahtevkov za varstvo posesti še vedno skoraj redno uveljavljajo, verjetno že zaradi same navade, čeprav ne spadajo v izrek odločbe, ampak le v obrazložitev. Ker pa dejanskih ugotovitev tudi ne zadenejo posledice pravnomočnosti sodne odločbe, se izkaže, da je ugotovitveni del posestnih zahtevkov odveč, kot je to v razlogih izpodbijanega sklepa sicer ugotovilo tudi prvostopno sodišče.

Vendar pa tožnik ne zahteva le ugotovitve motenja, v posledici česar bi se lahko njegov zahtevek izkazal za nedovoljenega (I. odstavek 181. člena ZPP). Tako iz tožbenega zahtevka kot iz tožbenih navedb namreč izhaja, da tožnik zahteva posestno varstvo, ker sta mu toženi stranki pretrgali električni kabel in vodovodno cev in s tem onemogočili njegov prejšnji način izvajanja oblasti nad delom električnega omrežja in delom vodovodnega omrežja (24. in 30. člen SPZ). Tožnik torej zahteva vzpostavitev prejšnjega stanja, ker zaradi odvzema posesti pretrgana električni kabel in vodovodna cev ne služita več svojemu namenu, torej oskrbi z elektriko in vodo. Kakšnega razloga, zakaj takšna posest ne bi uživala posestnega varstva, ni. Samo iz čisto procesnega vidika, da je v zahtevku (odvečno) opisana posest in motilno dejanje, pa tožniku ni moč odreči posestnega varstva.

Pritožnik nadalje izpodbija tudi zaključek prvega sodišča, da niti tožbeni zahtevek, niti predlog za začasno odredbo ne vsebuje določenega zahtevka v smislu I. odstavka 180. člena ZPP, ker iz predlogov ni razvidno, v zvezi s katerim tožnikovim objektom naj tožena stranka vzpostavi prejšnje stanje. Trdi, da ima tožnik na R. le en bungalov, da ima tožba navedena dejstva, na katera se tožbeni zahtevek opira, da je v razlogih povsem natančno opisan tako kraj kot objekt motilnega dejanja, ter da je tožbeni zahtevek zato povsem določen in izvršljiv.

Glavni kriterij za presojo utemeljenosti gornjih navedb, torej zadostne opredeljenosti zahtevka, je preizkus, ali bo tožbeni zahtevek, v kolikor se bo izkazal za utemeljenega, kot izrek sodne odločbe zagotavljal ustreznost izvršilnega naslova. Po 21. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik, ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. V postopku morebitne izvršbe mora biti tako brez kakšnega nadaljnjega pravnega sklepanja nedvomno razvidno, kaj je obveznost, ki jo je treba izvršiti. Pri tem pa je potrebno jasno poudariti, da v tožbeni predlog spada le opredelitev konkretne vsebine želenega pravnega varstva. Glede na to, da hoče tožnik doseči vrnitev v prejšnje stanje z opisom stanja, kakršno mora biti doseženo, se izkaže, da je njegov zahtevek dovolj konkretiziran. Povedano še drugače to pomeni, da bi opisovanje, na katerem tožnikovem objektu je potrebno vzpostaviti prejšnje stanje, ob dejstvu, da že iz same narave obveznosti izhaja, kje mora biti obveznost izpolnjena, v predlogu pomenilo le odvečne dodatke.

Ker se je tako izkazalo, da je izpodbijani sklep nezakonit in nepravilen, saj je prvo sodišče nepravilno uporabilo II. odstavek 108. člena ZPP, je bilo potrebno zaradi podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka (I. odstavek 339. člena ZPP) pritožbi ugoditi, sklep razveljaviti, ter zadevo vrniti prvemu sodišču v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP, 366. člen ZPP v zvezi s I. odstavkom 354. člena ZPP).

V pritožbi se še predlaga, da bi zadevo v novem postopku obravnaval drug sodnik, ker dvomi, da bo v nadaljnjem postopku sodnica nepristranska. Ker v bistvu pritožnik navaja razloge za izločitev sodnika (72. člen ZPP), ne pa za odreditev, da se zadeva vrne v novo sojenje pred drugim sodnikom (356. člen ZPP), pritožbenemu predlogu ni bilo moč slediti. Presoja navajanih okoliščin namreč ni v pristojnosti pritožbenega sodišča.

O stroških, ki so pritožniku nastali v zvezi s pritožbo, bo odločeno s končno odločbo (III. odstavek 165. člena ZPP).