Supreme Court dismisses appeal as inadmissible due to lack of bar exam qualification under administrative litigation law.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the appellant's appeal against a final first-instance judgment and a ruling on court fees. The appellant argued the lower court's decisions were erroneous, but the Court found no grounds for a second-instance appeal since the first instance had not altered the administrative act based on new facts. Crucially, the Court ruled the appeal inadmissible because the appellant failed to prove they had passed the bar exam, a mandatory requirement for filing appeals in administrative proceedings under the Administrative Dispute Resolution Act.
Legislator headnote
AI generatedZakon o upravnem sporu - ZUS-1; Zakon o pravdnem postopku - ZPP: An appeal against a final first-instance judgment is inadmissible unless specific statutory conditions are met, and the appellant must possess a bar exam qualification to file such an appeal.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožba zoper 1. točko izreka sodbe in sklepa se zavrže.
II. Pritožba zoper 2. točko izreka sodbe in sklepa se zavrže.
[JEDRO]
Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje ni dopustno vložiti pritožbe. Takšno pritožbo Vrhovno sodišče zavrže kot nedovoljeno.
Za vložitev pritožbe po ZUS-1 mora imeti vlagatelj opravljen pravniški državni izpit, sicer Vrhovno sodišče takšno pritožbo zavrže kot nedovoljeno.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper odločbo Davčnega urada Maribor z dne 27. 7. 2006, s katero je bilo tožeči stranki odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2006 v znesku 2.558,00 SIT. Tožena stranka je z odločbo z dne 16. 6. 2008 zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper prvostopno odločbo. Z izpodbijanim sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse.
2. Tožeča stranka je dne 4. 12. 2009 vložila pritožbo zoper sodbo in sklep. Predlaga, da Vrhovno sodišče njeni pritožbi ugodi, ker sta izpodbijana sodba in sklep krivična.
3. Pritožbi nista dovoljeni.
K I. točki izreka:
4. Po prvem odstavku 73. člena ZUS-1 je zoper sodbo, ki jo izda sodišče prve stopnje dovoljena pritožba, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona. V obravnavanem primeru ne gre za nobenega od teh primerov, zato je tožeča stranka vložila pritožbo zoper pravnomočno sodbo, kar pa ni dovoljeno, saj je zoper njo, ob izpolnjevanju vseh zakonskih pogojev, dopustno vložiti revizijo po prvem odstavku 83. člena ZUS-1. Enako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v sklepu I Up 231/2008 z dne 23. 10. 2008. Na to, da zoper sodbo sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru ni dopustno vložiti pritožbe je bila tožeča stranka tudi opozorjena s pravnim poukom.
K II. točki izreka:
5. Po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit.
Ustavnost te določbe je presojalo Ustavno sodišče RS, ki je v odločbi U-I-69/07 z dne 4. 12. 2008 (Ur. l. RS, št. 119/2008) ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo RS.
Glede na določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 se za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, primerno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, to je Zakon o pravdnem postopku – ZPP.
6. Po določbi četrtega odstavka 343. člena ZPP pritožba ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki nima te pravice. V obravnavani zadevi je tožeča stranka pritožbo vložila sama, pri tem pa ni izkazala, da bi imela opravljen pravniški državni izpit.
Na podlagi določbe 336. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se v postopkih s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev, zato Vrhovno sodišče pritožnika
ni pozivalo k dopolnitvi pritožbe, v kateri bi lahko izkazal sposobnost za njeno vložitev, ampak je pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.
7. O zadevi je odločal sodnik poročevalec na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ki določa, da lahko nedovoljeno pritožbo zavrže s sklepom že sodnik poročevalec, če ob preizkusu ugotovi, da pritožba ni dovoljena in če tega ni storil že predsednik senata sodišča prve stopnje.