Administrative appeal dismissed because it challenged the underlying decision rather than the enforcement act itself.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

V upravnem izvršilnem postopku je dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo. Z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000 in 92/2005 – odločba US) zavrnilo tožbo tožnika proti odločbi tožene stranke z dne 18.2.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Enota P. z dne 26.11.2001, s katerim je bilo tožniku naloženo, da mora denarno kazen v znesku 100.000 SIT plačati v roku 3 dni po vročitvi sklepa, z zagrozitvijo, da bo v nasprotnem primeru prišlo do prisilne izterjave.

Tožena stranka je navedla, da je upravni organ na prvi stopnji pri pregledu dne 23.12.2001 ugotovil, da tožnik še vedno opravlja dejavnost trgovine na drobno, pri tem pa ni odpravil nepravilnosti pri vodenju evidenc v trgovini, saj za blago „kislo zelje“ in „kostanj“ ni imel prevzemnih listov in dokumentov o izvoru blaga. V pritožbi zoper sklep prve stopnje tožnik ni navedel razlogov, ki bi utegnili vzbuditi dvom v pravilnost sklepa. Navedbe tožnika, da je potrdila odnesla burja, so neprepričljive. Ni mogoče verjeti, da so bili prevzemni dokumenti pri računovodkinji.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Sklicuje se na določbo 2. odstavka 67. člena ZUS. Zavrača tožbene ugovore. Ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita.

Tožnik v pritožbi navaja, da pritožbo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi kršitve materialnega prava. Predlaga, da naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v nov postopek. Trdi, da izpodbijana sodba ni utemeljena. Sodišče ni popolnoma ugotovilo dejansko stanje. Kot zasebni obrtnik je zaposloval računovodkinjo A.D. Njej je bilo naloženo, da vodi računovodsko službo in ustrezne listine. To delo je opravljala malomarno. Na delo je prihajala z zamudo. Nikoli ni ugotovila, kolikšen je iztržek. Ko jo je „odpustil“, je vložila tožbo pri Delovnem sodišču in uspela.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, ZUS-1), ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da pritožba tožnika ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z isto določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 86. člena ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Revizija tudi ne navaja, v čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka in za katero kršitev naj bi šlo. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe tudi v tej smeri ni preizkušalo.

Ni podlage v presoji, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zmotno uporabilo materialno pravo.

Kot to pravilno ugotavlja in navaja že sodišče prve stopnje Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02 – ZUP) v 1. odstavku 292. člena določa, da je v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo. Z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Zoper sklep o dovolitvi izvršbe in ostale sklepe v postopku izvršbe je dovoljena pritožba na pristojni organ druge stopnje. Pritožba se lahko nanaša na samo izvršbo in z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Pritožba se zato lahko nanaša na zakonitost sklepa, s katerim se predlog za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe zavrže ali zavrne ter sklepa o dovolitvi izvršbe oziroma na zakonitost sklepov, izdanih med izvršilnim postopkom. Pritožba se lahko nanaša na samo dovolitev izvršbe, ker je sklep izdal za upravno izvršbo nepristojni organ, ker odločba, sklep ali poravnava, ki je predmet izvršbe, še ni postala izvršljiva, ker je upravičenec ni vložil ali umaknil izvršilni predlog, ali pa je predlog vložila oseba, ki ga ni upravičena vložiti, ker je izvršba dovoljena zoper osebo, ki ni zavezanec po izvršilnem naslovu, ker je bila obveznost izpolnjena po izdaji izvršilnega naslova, vendar pred izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe, ker je bil izvršilni naslov odpravljen pred izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe, ker način oziroma sredstvo izvršbe s sklepom ni določeno skladno z načeli 285. člena ZUP, ker s sklepom določeno izvršilno sredstvo ni primerno, ker se s sklepom nalaga obveznost, ki je izvršilni naslov ne vsebuje, ker je predmet izvršbe, določen v sklepu o dovolitvi izvršbe z zakonom izvzet iz izvršbe oziroma izvršba na njem z zakonom omejena, ker ni pravilno odločeno o stroških izvršbe in podobno.

Kot je to pravilno presodilo že sodišče prve stopnje pa tožnik v pritožbi in v tožbi ni navajal razlogov, ki bi se nanašali na samo izvršbo, temveč je izpodbijal pravilnost odločbe, ki se izvršuje. Zato je bila njegova tožba pravilno zavrnjena.

Tudi v reviziji tožnik ne navaja razlogov, ki bi se nanašali na izvršbo. Zato ni podlage za presojo, da je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče v skladu z določbo 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.