Supreme Court dismisses appeal for citizenship rejection where government opinion precludes alternative decision.

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Revidentka kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja uporabo in razlago določbe drugega odstavka 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP. Ker gre v obravnavani zadevi za tožničino prošnjo za sprejem v državljanstvo RS na podlagi 13. člena Zakona o državljanstvu – ZDRS, pri tem pa je tožena stranka vezana na mnenje Vlade RS, ki je ugotovila, da za tožnico ne obstaja interes Republike Slovenije za sprejem v državljanstvo, izpostavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v obravnavani zadevi, saj tožena stranka zaradi negativnega mnenja Vlade RS tudi po predložitvi novih dokazov ne bi mogla odločiti drugače.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Zoper pravnomočno sodbo je tožnica po odvetnikih dne 4. 3. 2009 vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z obstojem pogoja iz 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 13. 3. 2008, s katero ni ugodila tožničini prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ki jo je vložila na podlagi 13. člena Zakona o državljanstvu RS – ZDRS.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že večkrat, na primer v sklepu Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008 in v odločbi Up-1186/08-15 z dne 23. 4. 2009 ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Skladno z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se revidentka sklicuje, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu in upoštevaje določbo četrtega odstavka 367.b člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

6. Revidentka kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja uporabo in razlago določbe drugega odstavka 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP oziroma vprašanje, kdaj se skladno z ZUP šteje odločba upravnega organa za izdano ter v zvezi s tem vprašanje, ali bi upravni organ moral upoštevati navedbo dejstev in dokaze, ki jih je tožnica predložila po datumu izdaje odločbe. Ker gre v obravnavani zadevi za tožničino prošnjo za sprejem v državljanstvo RS na podlagi 13. člena Zakona o državljanstvu – ZDRS, pri tem pa je tožena stranka vezana na mnenje Vlade RS, ki je dne 4. 3. 2008 ugotovila, da za tožnico ne obstaja interes Republike Slovenije za sprejem v državljanstvo, izpostavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v obravnavani zadevi, saj tožena stranka zaradi negativnega mnenja Vlade RS tudi po predložitvi novih dokazov ne bi mogla odločiti drugače. Odstopa od sodne prakse oziroma neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje pa revidentka ni zatrjevala, zato revizija iz tega uveljavljanega razloga ni dovoljena. Ne glede na zavrženje revizije pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da drugi odstavek 146. člena ZUP med drugim določa, da ima stranka vse do izdaje odločbe pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve. Odločba je po presoji Vrhovnega sodišča izdana tistega dne, ko je pristojni upravni organ v konkretni zadevi sprejel odločitev, torej določil vsebino odločbe (in ta datum tudi navedel na odločbi), vendar pa s tem odločba še ne učinkuje, ker je treba njeno vsebino, ki se kaže v izreku odločbe, posredovati stranki.

7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

8. Ker revidentka z revizijo ni uspela, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).